Sinanović Muanis

Konkretnost neizrekljivega

Če bi prišel,

če bi prišel človek,

če bi prišel na svet, danes, z

lučno brado

očakov: smel bi,

če bi govoril o tem

času, bismel

le bebljati in bebljati,

vse-, vse-

vdiljvdilj.

(“Palakš. Palakš”)

Paul Celan – Tubingen, januarja

 

Predstavljajmo si, da se Celanova poezija prvič pojavi med nami. Kako bi jo sprejeli? Bi znali vzdržati njeno temnost? Bi se nam zdela preveč “hermetična”, “intelektualistična”? Morda bi se jo trudili čimprej povezati z izrazom kakšnega gibanja? Bi to, da pesnik ne govori neposredno, kot zapisovalec dokumentarnega dnevnika, o izkušnji preganjanja Judov, o mrtvih starših, o vztrajanju v nemškem jeziku, v miljeju, kjer je nuja govoriti o vsem, tudi o največjih avtobiografskih banalnostih, vzdržali – bi znali prisluhniti temu molku? Kaj bi se zgodilo, če bi Celan pripadal napačnemu idejnemu taboru, instituciji? Najbrž je v takšnem razmišljanju nekaj nedostojnega. A pravzaprav knjiga, ki jo tokrat obravnavamo, med drugim vodi prav skozi zablode recepcije, ki jo je dočakal Celan, pesnik, preživelec, Jud.

Mučno, tesnobno branje nas pelje od Celanovih formativnih let v Bukovini, kjer nas seznani z njegovo navezanostjo na mamo, prek usodnega dogodka, smrti staršev v ukrajinskem taborišču, po katerem je preostanek Celanovega dela poskus odgovoriti na ta dogodek, odgovoriti z neko zvestobo do resnice in radikalno brezkompromisnim rudarjanjem po jeziku zločincev – in njegovem maternem jeziku. To odgovarjanje je srečevalo svoje odzive v Nemčiji. Nekateri so ga sprejeli, ga povzdignili, ne da bi zares vstopili v njegovo poetiko. Prišel je prav pri rehabilitaciji ugleda nacije. Plehkost ga je merila s stilističnimi merili in pri tem razbrala vse, kar je za njegovo poezijo ključno – inovativna poezija in resnično pomembna poezija je pač vedno antistilistična, kajti znotraj jezika minira samoumevnosti, udobja, zamolčanosti, ki svoje zatočišče najdejo prav v stilu. Mar ne ločuje ameriški vojni aparat od kakšnega vzhodnega prav stil? Pa liberalce in konservativce? Spomnimo se hipsterskega gibanja kot kulturnega izraza sodobnega mainstreama in njegovega stila, pa tudi provincialnega stila prisrčnosti, odprtosti, izobraženosti, za katerim se skrivajo precej zlovešče zadeve. Bralci, ki so Celana brali skozi stil, so v njegovih pesmih našli visokoleteče podobe, abstrakcije – prezrli so, da gre njegov jezik tako globoko, globoko, v največjo konkretnost neizrekljivega. Nekateri so ga iz istega razloga kritizirali. Potem so prihajali še dvomi o avtentičnosti njegove izkušnje ter pisanja, očitki o plagiatorstvu in podobno. Prav v recepciji Celana – seveda se je uspel uveljaviti kot ključni pesnik svojega časa, a vprašanje je, koliko je bil res razumljen – od katere si ta nikoli ni opomogel, lahko razbiramo lažnost sveta, kakršen je utemeljen po drugi svetovni vojni, bolj specifično pa denimo še nemške politične korektnosti, ki jo danes izdaja toleranca do islamofobije. Kot razbiramo iz arhivskega materiala v obravnavani knjigi, je pesnik včasih tako v liberalcih kot v neonacistih videl dediče Goebelsa.

Plačeval je ceno, kakršno plača najvišja poezija in kakršna pričuje o pomembnosti poezije same. John Felstiner, tudi sam Jud, profesor na Stanfordu in prevajalec Celana, nam to poezijo želi čimbolj razjasniti prek predstavitve svojih prevajalskih postopkov. Skozi skoraj petsto strani dela spremljamo njegovo soočanje z zgoščenimi pomeni Celanovih verzov. Felstiner nam podrobno predstavi Celanova referenčna polja, od Kafke, Mandelštama in Buberja do religije, do katere je Celan gojil zelo zapleten odnos na relaciji krščanstvo – judovstvo. Piše o tem, kako je pri prevajanju v odnosu razbiral zelo tenke jezikovne, zvočne nianse. Večkrat jih spremljajo tehnični opisi, opremljeni z jezikoslovnimi izrazi. S tega vidika si lahko predstavljamo, da je bilo prevajanje knjige, ob slovenskih prevodih Nika Grafenauerja in še dodatno, primerjalno lovljenje nians, zelo zahtevna naloga, ki jo je opravil Vid Snoj.

Vse to pa se povezuje s tokom Celanovega življenja, ki je koncentrirano na začetkih poglavij, medtem ko  so ta posamezne etape. Bralci, ki niso prevajalci poezije, se lahko tukaj med filigranskimi zapisi malce izgubijo. Včasih pa se zdi tudi, da Felstiner želi Celanove verze preveč razložiti, v stilu “kaj je mislil pesnik povedati” – kljub temu da ves čas išče neizrekljivo v njegovi poeziji, se mestoma zazdi, da želi o njej povedati izčrpno, vse. Vseeno pa gre brez dvoma za zelo občutljiva ter informativna branja, ki razširjajo razumevanje te temne poetike.

To je ena od knjig, ki najbrž ne bodo dočakale veliko bralcev, a so vsekakor dragocene in njihova prisotnost v nekem jeziku pomeni tiho oporo – prinaša namreč temeljne študije in obenem senzibilen dialogi s pomembno poezijo. Ob tem pa tudi s Celanovim in našim svetovnozgodovinskim časom.

Objavljeno: 11.04.2018 | Vir: Vrabec Anarhist