Priznano in večkrat nagrajeno francosko pisateljico, pesnico in novinarko indijskih korenin Nathacho Devi Pathareddy Appanah - Mouriquand (rojeno leta 1973 na Mavriciju), ki je malo pred prelomom tisočletja z Mavricija migrirala v Francijo in tam začela pisateljevati, smo pri nas spoznali pred desetletjem, ko je založba Sanje izdala njen tretji roman Annina poroka iz leta 2005. Zgodba o materinem odnosu do sebe, kot ga reflektira na dan hčerine poroke, ki je hkrati tudi pronicljiva analiza odnosa med materjo in hčerjo, o njunih razlikah in bolečini razhajanja, je bila leto pozneje na francoskem knjižnem sejmu prejemnica velike nagrade občinstva za najboljši roman leta.
Povratnik nasilja (v izvirniku je izšel leta 2016) je umeščen v Čezmorsko skupnost Mayotte, kot se imenuje skupina večjih in manjših otokov na severnem koncu Mozambiškega kanala, med Madagaskarjem in Mozambikom; geografsko spada h Komorom, po referendumu leta 2009 pa se je pridružila Franciji kot njen čezmorski departma. Prvoosebno pripoved si deli pet izmenično pojavljajočih se, flashbackovsko naravnanih glasov, med katerimi trije govorijo tudi posthumno. Zgodbo uvede Marie, zapuščena in osamljena medicinska sestra, ki hrepenenje po otroku zapolni s posvojitvijo iz vraževerja zavrženega migrantskega dečka. V sicer tihem, nekoliko sanjavem in vase zaprtem Moisu se ob razkritju resnice njegovega izvora razplamti uporništvo, ki se nadaljuje po materini nenadni smrti, ko pristane v eni od uličnih tolp. Medvrstniško nasilje, ki ga je na brutalen način deležen tudi petnajstletni Moise, vodi v umor vodje tolpe, fant pa na poti na zaslišanje izbere vse življenje iskano svobodo, ko prisluhne klicu bleščeče modrine in naredi, »kar naredijo vsi mayottski otroci vsaj enkrat v življenju, na koncu pomola se odženem, pljuča se mi napolnijo, roke in noge privzdignejo. Pljusknem v mamoudzoujsko luko, moje gibko telo, moje živo telo zareže v ocean, in ni ga več na površje«.
Kljub več pripovednim perspektivam preprosto izpisana zgodba o dečku, ki si osamljenost in hrepenenje po drugačnem življenju lajša s pogostim vživljanjem v nenavadno prijateljstvo Pascaleta in Gatza iz knjige Henrija Bosca Deček in reka – Bosco je ime tudi njegovemu žalostno preminulemu psu –, razkriva resnico pozabljenega sveta in usod, ki zaradi »nepomembnosti« ne zasedajo mesta v svetovnih medijih. Hkrati je tudi neprikrita kritika zahodne humanitarne pomoči, ki rezultira v občasni navzočnosti Francozov, ki naj bi skrbeli za mlade in preprečevali nasilje, a se to običajno izjalovi v skorajda turistično prisotnost nadebudnih humanitarcev, ki odidejo, še preden bi zapustili kakršno koli trajnejšo sled lastnih prizadevanj. Zato je tiha, a pretresljiva zgodba o popolni nezaščitenosti posameznih usod in njihovih tragičnih koncih, kot jih je avtorica opazovala med svojim dveletnim bivanjem na tamkajšnjih otokih, še ena izmed mnogih, ki glasno opozarjajo same nase.
