Ocena: Šivje Kristine Kočan je zbirka prehoda v manj gostoljuben svet.
Kakor pravzaprav napoveduje že naslov Šivje, v tretji zbirki Kristine Kočan beremo pesmi, v katerih sta druga čez drugo prešiti dve distinktivni poetiki.
Ena, ki je bolj metonimična, pripovedna, stvarno izkustvena, izpovedna, utemeljena na konkretnem, vizualno izrazitem pesniškem podobju in prej ali slej zadolžena pri Zupanu, Semoliču, Podlogarju in še katerem izmed protagonistov slovenske poosamosvojitvene poezije, je pretaknjena skozi drugo, najbrž bolj modernistično, ki z doslednim opuščanjem ločil, enjambementi in dovolj spretno uporabo tako imenovane dvosmerne kolokacije – tu gre za specifičen postopek, pri katerem enkrat samkrat zapisane besede hkrati pripadajo dvema različnima izjavama, kakor denimo tule: »[V]zletajo junijske kresnice / za tren osvetlijo / obris nekoga se pomika / v temo,« kjer »obris nekoga« očitno pripada dvema povedma – nenehno prekinja gladko, samoumevno drsenje pesniške govorice in mehča notranjo koherenco pesmi, dokler ta ne začne učinkovati kot niz razmeroma avtonomnih, le rahlo povezanih fragmentov, ki nenadoma ne morejo več z zanesljivostjo prepoznati kakšne celote, v kateri bi se še mogli brezšivno povezati.
Onkraj političnega angažmaja
Ti postopki po svoje budijo asociacije na zadnje čase precej odmevno pisanje številnih mlajših ustvarjalcev – Krmelj, Božič, Sinanović –, ki prav zdaj razvijajo z zgodovinskim modernizmom navdihnjene poetike, s katerimi hočejo, po vsem sodeč, nasuti grobega peska v kolesje govornih praks, s pomočjo katerih se vzdržujejo oziroma reproducirajo vladajoči odnosi podrejenosti, izkoriščanja in zatiranja, vendar poezija Kristine Kočan prej ali slej ostaja onkraj slehernega deklariranega političnega angažmaja.
Nekajkrat se celo zdi, da v trenutni družbenopolitični položaj brez posebnih zadržkov privoli; ko, denimo, na seznamu (stvari, ki jih moraš narediti v New Yorku) govorka našteva, kaj vse je v ameriški metropoli treba doživeti, se pesem navsezadnje bere, se mi zdi, kakor kakšen bucket-list, ta potrošniški dobi tako ljub seznam izkušenj, ki jih je, če si navsezadnje želiš reči, da si živel polno življenje, treba pred smrtjo odkljukati – če le imaš dovolj senzibilno dušo in dovolj debelo denarnico, kajpada. Je pa – to je treba poudariti – takšnih pesmi le za dobro prgišče.
Že prepričljivejša so, na primer, besedila, v katerih Kristina Kočan tematizira intimo, ljubezen, eros, ki se skoraj brez izjeme šibijo pod težo neizrečenega, pod težo tišine, pod težo nekomenzurabilnosti dveh subjektivitet. No, sploh najmočnejše pa se mi pričujoče pesmi zdijo, kadar se njihov subjekt obvlada, pritaji, omeji, zajezi in navsezadnje prelevi v – če ne po obliki, pa vsaj po duhu – haikuidnega opazovalca narave, njenih hipnih večnosti: »[M]ed / vodnim rastlinjem počivajo / raca žaba in kačji pastir / za kratek dah si podelimo / isti mir.«
V teh legah, ko mu narava kaže obraz neskaljene ontološke polnosti, je glas, ki izgovarja pričujoče pesmi, gotovo blizu glasu, ki smo ga pred leti – med drugim – slišali vPotovanju iz vrtca Uroša Zupana. Miren je, zlat in suveren. Toda že opisani izrekovalski postopki, ki jih Kristina Kočan uporablja, dajejo slutiti, da ta mir nemara ne bo dolgo zdržal, da sta svetloba in toplina teh nekaj pesmi pravzaprav svetloba in toplina indijanskega poletja in da je Šivje v svojem jedru predvsem zbirka prehoda, tranzicije v manj gostoljuben svet. Več pa bo, se razume, razkril čas.
