Vid Gregorač, slovenski geolog, pisec poljudnoznanstvenih člankov in prevajalec, se je rodil 13. aprila 1949 v Beogradu, kjer je dokončal osnovno šolo in prvi letnik gimnazije. V tem obdobju je leta 1961 devet mesecev preživel v Washingtonu D.C. v ZDA, kjer je bil oče nadzorni inženir pri izgradnji veleposlaništva SFR Jugoslavije. Leta 1964 se je družina preselila v Ljubljano, kjer je leta 1967 maturiral na I. gimnaziji Bežigrad. Leta 1971 je tri mesece potoval po vzhodni Siciliji in Liparskem otočju. Diplomiral je 3. februarja 1976 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo VTO Montanistika - Odsek za geologijo, z odličnim uspehom. Za diplomsko delo "Geološke in hidrogeološke razmere na območju jame Hrastnik" je 8. februarja 1977 prejel Prešernovo priznanje za študente.
Po diplomi je februarja 1976 leta prevzel honorarno delo na Inštitutu za geologijo na VTOZD Montanistika do poletja tega leta. Delal je na različnih projektih, ki so vključevali sodelovanje pri geoloških raziskavah v jami premogovnika Hrastnik.
V šolskem letu 1976/77 se je vpisal na III. stopnjo interdisciplinarne študijske smeri Geologija in okolje; bil je pobudnik za to smer. Vse izpite je opravil v rednem študijskem roku, večino z odlično oceno. Žal pa magistrske naloge z naslovom "Težke kovine v sedimentih Meže" zaradi nerazumevanja na VTO Montanistika - Odsek za geologijo ni zaključil.
Izvoljen je bil v naziv asistent za področje geologije (od 21. decembra 1978 do 11. junija 1985), to je za dobo 6 let, na Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo, VTOZD Montanistika. Po izvolitvi je leta 1979 več mesecev honorarno delal na Biotehniški fakulteti pri prof.dr. Albinu Stritarju na projektu "Sladkorna pesa" in izdelal geološko karto okolice Ormoža v merilu 1: 50.000 s pripadajočim poročilom. Drugo delo pa se nanaša na kategorizacijo zemljišč občine Nova Gorica in obsega 57 kart v merilu 1: 5.000.
V šolskem letu 1980/81 je poučeval mineralogijo na Metalurški srednji šoli v Ljubljani. Od 1. septembra 1982 do 25. septembra 1993 je bil zaposlen na Srednji naravoslovni šoli v Ljubljani (danes Gimnazija Bežigrad) kot profesor strokovnih geoloških predmetov. Program so zaradi sprememb v izobraževanju ukinili.
V šolskem letu 1995/96 je poučeval fiziko na Srednji šoli tiska in papirja v Ljubljani. Od začetka šolskega leta 1996/97 do 13. februarja 2013 je bil zaposlen na Srednji gradbeni, geodetski in ekonomski šoli v Ljubljani, kjer je poučeval predmet
"Nizke zgradbe" in "Praktični pouk". Kot rezultat večletnega poučevanja tega predmeta in izkušenj je napisal skripta "Zapiski predavanj – Osnove projektiranja cest" in pripravil "Ceste - slikovno gradivo iz projektiranja cest" za 4. letnik. Na You Tubu je 28. decembra 2012 objavil predavanje ”Projekt ceste – Potek dela na projektu ceste” ter ”Risanje prečnega profila” in ”Konstrukcija simetrične krivine”. Predavanje je bilo namenjeno izobraževanju odraslih in dijakom četrtih letnikov izobraževalnega programa gradbeni tehnik. Spomladi leta 2014 je postal pooblaščeni inženir (odgovorni projektant) geotehnologije in rudarstva. Upokojil se je 1. julija leta 2014.
Že med študijem in ob delu v pedagoškem poklicu je objavil okoli 60 poljudnoznanstvenih člankov v revijah Življenje in tehnika, Pionir, Gea, Proteus, Tribuna in Delo, kjer je tudi prispeval številne avtorske fotografije. Ob 40-letnici revije Pionir, jeseni leta 1983, je od Založbe Mladinska knjiga in uredništva revije Pionir prejel Priznanje za ustvarjalno sodelovanje pri reviji in zavzetost za vzgojo in izobraževanje mladega rodu.
Prevedel je knjige Kamnine (Cankarjeva založba, 1987, 1988, 1993), Zemlja (Državna založba Slovenije, 1991), Fosili (Pomurska založba, 1992) in Vulkani (Pomurska založba, 1997). Napisal je avtorsko knjigo Mali leksikon geologije, ki je izšla novembra 1995 pri Tehniški založbi Slovenije in je prvo tovrstno delo v Sloveniji ter učbenik Mehanika tal, zemeljska dela in temeljenji, ki ga je septembra 2015 izdala Pipinova knjiga. Za obe knjigi je prispeval številne avtorske ilustracije in fotografije. Bibliografija je na Cobissu.