Ko potujemo skozi življenje, pišemo svojo zgodbo.
Tkemo jo med druge in z vsemi sestavljamo ENO zgodbo.
Kajti vsaka dejavnost in bivanje je pravzaprav pripoved, ki se spleta v mrežje drugih. Med branjem utišamo svet okoli sebe in pozabimo na mrzlično hitenje sodobnega časa, v katerem veliko govorimo, a bolj malo poslušamo, tako da besede zgubljajo vsebino in pomen. Besede nam pomagajo izreči, kar čutimo, in oblikovati lastno resničnost. Ker ne pomislimo, od kod prihajajo in kaj pravzaprav sporočajo, ne spoznamo njihove dežele, po kateri je mogoče potovati navzgor in navzdol, v nebeške svetove in svetove pekla.
Ko se utišamo, tudi več in bolje vidimo. Včasih opazimo, da je mogoče brati tudi barve in simbole, glasbo in ples. Tedaj stopimo v novo deželo in lahko sami ustvarjamo in pišemo zgodbe.