Naši župniji je bila že v drugem desetletju obstoja dana milost: člani Družbe Jezusove so, kolikor so dovoljevale takrat razmere, podprli oznanjevalno delo s tiskano besedo.
»Z versko literaturo, ki jo izdajamo, želimo podpirati in dopolnjevati naš apostolat:na področju pastorale medicine (p. Šef), v delu priprave na zakon in zakonske duhovnosti (p. Vider, p. Žužek), v misijonski dejavnosti (p. Kokalj), v diakoniji itd. Poleg tega je prav, da kot jezuiti omogočimo izdajo izvirnih del naših članov, ki bi sicer ne izšla (npr. p. Truhlar: Doživljanje absolutnega v slovenskem leposlovju in njegovi zadnji pesniški zbirki Kri in Motnordeči glas). Za Cerarjevo pričevanje v presenetljivo uspešni knjigi »Partizan nekoliko drugače« pa smo menili, da je bolje, če izide pri državni založbi.
Nastale publikacije so bile največkrat sad dobrohotnega in povsem neplačanega prostovoljnega dela. Tuji nejezuitski sodelavci so nam pomagali s prevajanjem, lektoriranjem…. tako da so bile knjige razmeroma poceni. Posamezniki smo knjige prenašali s seboj v torbah, nahrbtnikih ali v prtljažnikih.
Prodaja v javnih knjigarnah najprej še ni bila mogoča, nato pa je zaživela tudi s pomočjo posameznih prijaznih prodajalcev.
Verske publikacije so bile v rdečem času ignorirane ali zakrite. Zato pa je bil odmev s strani vernikov večji. Željno so jih spremljali in zato so bile finančno gledano celo v podporo takratni jezuitski provinci.« Tako je zapisal p. Lojze Bratina, ki je vseskozi vodja jezuitskega založništva, v knjigi »Luč se od luči prižiga«, 40 let slovenske province Družbe Jezusove, (Župnijski zavod Dravlje 2009).
Z novimi družbenimi spremembami v Sloveniji pa je tudi na področju založništva prišlo do velikih sprememb in do nove zakonodaje. Tako je bil 10. septembra leta 2004 registriran Župnijski zavod Dravlje, ki nadaljuje izdajateljsko delo pod isto uredniško roko, zdaj župnika p. Lojzeta Bratine.
Knjige so tako našle posebno mesto tudi v župnijski pastorali. Nekatere med njimi so bile tudi iztočnica za predavanje in pogovor na Draveljskih duhovnih večerih.
Nekateri avtorji: Kahlil Gibran (Prerok), John Powell (Zakaj se bojim ljubiti, Ali poznate sebe, Dotaknil se me je), Anthony De Mello (Pot ljubezni, Hoditi po vodi, Zavedanje, Žabja molitev in druge) in mnogi drugi, so doživeli na desetine ponatisov. Posebna milost za mnoge pa je bila knjižica Duhovne vaje Ignacija Lojolskega, ki je prav tako doživela več ponatisov.