Skupina univerzitetnih učiteljev in raziskovalcev Univerze v Ljubljani in nekaterih znanstvenih ustanov je – po nekaj izjalovljenih poskusih, da bi v okrilju obstoječih univerzitetnih institucij ustanovila avtonomno raziskovalno in izobraževalno enoto na področjih socialne antropologije, zgodovinske antropologije, znanosti o diskurzu in epistemologije, ki bi omogočila hitro in racionalno uvajanje vednosti in raziskovalnih metod, ki jih v znanstvenem okolju ni bilo ali pa so bile nerazvite, skupina pa je o njih sodila, da so nujno potrebne – odločila, da začne z dejavnostmi, ki naj bi stanje karseda hitro popravile, in da ustanovi neodvisno ustanovo, namenjeno razvijanju manjkajočih in premalo razvitih disciplin in znanstvenih področij.
Prvo dejanje je bila ustanovitev in uveljavitev zbirke temeljnih del iz svetovne znanstvene literature s področja humanističnih in družbenih ved, ki naj bi jih v integralnih slovenskih izdajah ponudili slovenskemu intelektualnemu občinstvu, zlasti študentskemu. To je bila zbirka Studia Humanitatis, v kateri je od leta 1986 do danes izšlo 150 prevodnih del in več ponatisov, v drugih založbinih zbirkah pa še 20 naslovov. Zbirka, ki je sprva imela obliko javnega razpisa za vse slovenske založbe, je zaradi slabega odziva teh založb dolgo časa izhajala v okviru ŠKUC, nato prešla v institucionalni okvir Institutum Studiorum Humanitatis in se leta 1997 reorganizirala v samostojno založniško hišo z enakim, a nekoliko razširjenim programom.
Drugo dejanje je bila ustanovitev raziskovalnega inštituta, najprej, leta 1991, z imenom Evropski center za humanistične študije in pozneje ISH, Institutum studiorum humanitatis – Fakulteta za humanistični podiplomski študij, Ljubljana.
