Postopoma zapuščati Misantropolis

Opis

Po dveh izmed najvišjih slovenskih priznanjih, ki jih je Davorin Lenko prejel za roman (kresnik in kritiško sito za prvenec Telesa v temi), bi človek pomislil, da se ni posebno lahko spraviti k pisanju in objavi naslednje knjige, saj so pritiski uspeha znani po tem, da zlahka povzročijo blokado. Toda o Lenkovih stiskah pisanja ne vem ničesar, vsekakor pa se morebitna blokada ne pozna pulsirajoči zbirki zgodb, ki jo držite v rokah. Ta ni v ničemer literarni polizdelek, zaustavljen v razvoju, nasprotno: gre za precizno izrisane zgodbe prebujenih junakov, ki živost iščejo tam, kjer še obstajajo cone nedoumljivega in neponarejenega – v telesnosti in telesih, s pomočjo njih pa v drugih bitjih. Lenko je obsesivec, ki ga kdo ve kakšna sila (morda radovednost, morda notranji demoni, najverjetneje pa preplet obojega) poganja, da gre v pisanju do konca, da pogleda za zaveso, ali – natančneje – pod rjuhe: zanimajo ga telesa v svoji naravnosti, takšna, kot so, ko se ne trudijo biti všečna. Obseden je z vonjavami, podobami, vsakovrstnimi oblikami in stanji teles. Zato so to telesa, ki so celulitasta, kosmata, stara, debela, a tudi mehka in elegantna, noseča, smrdeča, utrujena, posiljena, ljubljena v jutru, skratka – docela živa in povsem razgaljena.