Opis

Sodobna latvijska poezija je kljub svojemu modernemu značaju še vedno zelo povezana z latvijsko ljudsko pesmijo, ki naj bi bila »stara toliko kot latvijski jezik«, kot predvsem zaradi pomanjkanja starejših virov napol v šali pravijo nekateri latvijski učenjaki. Po junaških, toda neuspešnih bojih s tevtonskimi vitezi v 13. stoletju so bili Latvijci skupaj z Estonci več kot šest stoletij podvrženi kruti oblasti nemških gospodarjev, nič bolje pa se jim ni godilo pozneje, ko so bili priključeni ruskemu imperiju. Ljudska pesem (daina), ki so jo iz roda v rod prenašale predvsem ženske, je bila dolgo edina pesniška oblika. Mnogi narodi se imajo za narod pesnikov, toda v latvijskem primeru to vsekakor drži. Nemški geograf in popotnik J. G. Kohl je leta 1841 zapisal: »Resnično težko bi bilo dandanes v Evropi najti narod, ki si bolj od latvijskega zasluži, da se imenuje narod pesnikov. Prav tako bi bilo sila težko najti deželo, ki si bolj od dežele Latvijcev zasluži, da se imenuje dežela pesnikov. Vsak Latvijec je rojen pesnik, vsi pišejo poezijo in ustvarjajo pesmi – ki jih vedno lahko tudi zapojejo.« Avtorji v antologiji so: Anna Auziņa, Ingmāra Balode, Uldis Bērziņš, Inga Gaile, Justīne Janpaule, Liāna Langa, Artis Ostups, Marts Pujāts, Edvīns Raups, Katrīna Rudzīte, Māris Salējs, Kārlis Vērdiņš, Arvis Viguls, Inese Zandere, pesmi pa sta izbrala in uredila Artis Ostups in Klemen Pisk.