Opis

Svetlana Alpers, rojena leta 1936, je ameriška umetnostna zgodovinarka in profesorica, doktorirala je na univerzi Harvard leta 1936 (ki ji je leta 2015 podelila tudi častni doktorat), med leti 1962 in 1994 pa je poučevala na univerzi Berkeley. Posveča se predvsem raziskovanju nizozemskega slikarstva 17. stoletja, tudi v svojem prelomnem delu Umetnost opisovanja (The Art of Describing), ki je v izvirniku prvič izšlo leta 1983 in korenito vplivalo na poglede na zlato dobo nizozemskega slikarstva.V delu se Alpersova posveča neposrednosti nizozemske umetnosti in njenega poglabljanja v opisne in domače prizore, ki so v nasprotju z narativnim italijanskim slikarstvom. Za obravnavanje nizozemske umetnosti je torej ikonografski pristop, recimo Panofskega, neprimeren oziroma nezadosten, kot pravi. Delo je že ob izidu nadvse odmevno in deležno številnih pozitivnih kritik. Alpersova se v Umetnosti opisovanja ukvarja s temeljnim vprašanjem, ki zadeva naravo slik. Ponuja prepričljivo razlago o temeljni dihotomiji med umetnostjo italijanske renesanse in umetnostjo nizozemskih mojstrov. Italijanska umetnost je predvsem izraz tekstualne kulture, torej kulture, ki išče emblematične, alegorične in filozofske pomene v resnem slikarstvu. Teoretiki, kot sta Alberti in Vasari, nas učita, kako je treba »brati slike«, nizozemska umetnost pa se poraja iz resnično vizualne kulture in jo uprizarja. Služi sistemu vrednot, v katerem pomen ni v »prebranem«, ampak v »videnem«, v katerem se beleži vidno znanje. In medtem ko se italijanska umetnost osredotoča na reprezentacijo človeškega telesa, severnjaška kar se da natančno in neselektivno upodablja še vse drugo v naravi.

Delo je pomembno, ker avtorica vzpostavlja kontekst za slikovne fenomene severa v okvirih teorij vednosti 17. stoletja. Najprej razišče poglede Constantijna Huygensa, kot jih je izrazil v svoji Avtobiografiji in Dagwercku, njegovo navdušenje nad camero obscuro, neposredno vidnimi dokazi ter prepletanjem eksperimentalne znanosti in vednosti. Nato te teme razvije v povezavi s Keplerjevim modelom očesa kot camere obscure. Nadalje se posveti raziskovanju kontekstu izdelovanja podob na severu, pri čemer poudari vlogo rokodelske tradicije ter to poveže s pisanjem Hooka, Bacona in Komenskega. V nadaljevanju dokazuje, da nagnjenost h kartiranju v nizozemski umetnosti ponuja pomembna izhodišča za razumevanje nizozemske umetnosti, nato pa avtorica razišče še različne vidike uporabe besed v vizualnem modusu na severu. Nazadnje še oriše, kako naj bi nam taka interpretacija severnjaške umetnosti pomagala bolje razumeti slike Vermeerja in Rembrandta. Alpersova v Umetnosti opisovanja prepričljivo predstavlja osupljive vzporednice med severnjaško umetnostjo in kulturo, obenem pa tudi kontrast med severom in jugom ter polarizacijo globokih zgodovinskih vezi med Italijo in Nizozemsko, ob tem pa razpira vznemirljiva nova obzorja in možnosti za interpretacijo nizozemske umetnosti; bralce spodbuja k novim pogledom na naravo nizozemske umetnosti in na samo ustvarjanje podob.