Pridiga o padcu Rima

Izposodi si

Opis

V romanu Pridiga o padcu Rima se zgodba študenta Matthieuja Antonettija prepleta z življenjsko zgodbo njegovega deda Marcela in za obe osebni zgodovini se izkaže, kako tesno sta povezani z zgodovino sveta, v katerem živita. Zgodba dedovega razkriva zgodovino Francoske Zahodne Afrike po drugi svetovni vojni, različnih afriških ljudstev in njihovih jezikov, opisuje del zgodovine 20. stoletja in prinaša podrobnosti iz obvojaškega dogajanja v Afriki in Evropi. To je življenje Marcela Antonettija, njegov svet, ki je tako odvisen od zgodovine sveta, pa se mu vseeno tako boleče zdi, da se zgodovina dogaja drugje, nikoli tam, kjer je on. Prav tako si njegov vnuk, Matthieu Antonetti okoli sebe gradi svoj svet, svet, ki je prav tako malo odvisen od volje svojega graditelja in grozi, da se bo v krču raztrgal.

Roman je zgrajen ob dveh pomembnih filozofskih mislih o svetu in svetovih. Najočitneje se že z naslovom in naslovi poglavij naslanja na pridige svetega Avguština iz Hippona o padcu Rima. V teh pridigah o padcu rimskega cesarstva oz. vandalskem plenjenju Rima Avguštin svojim vernikom govori o rojevanju, življenju in minevanju svetov ter o nesmrtnosti duše in božjega kraljestva. Druga filozofska misel, ob kateri se vzpenja roman do vrhunca, je Leibnizova misel o alternativnih možnih svetovih in o optimističnem – oziroma skrajno pesimističnem – pogledu, da živimo v najboljšem od možnih svetov.

Delo je pisano v specifičnem, mestoma poetičnem, mestoma esejističnem slogu, predvsem pa je jezik sočen, sodoben in živ. Skozi celoten roman se čuti izredno duhovit pogled na življenjske danosti, vendar ni nikoli cenen in ciničen, temveč nežen, razumevajoč, brez moralnega pretresanja postavljajočih se etičnih dilem in življenjskih razpotij protagonistov.

Roman Pridiga o padcu Rima Jérôma Ferrarija je slogovno in vsebinsko kompleksno delo, ki je leta 2012 prejelo nagrado Goncourt.

Mnenja uporabnikov

Ni mnenj

Vaše mnenje

Ocena