Sotto voce

Brez naslovnice
Izposodi si

Opis

Ni naključje, da zbirka kratkih zgodb Natalije Šimunović v naslovu nosi glasbeni izraz. Avtorica je v prvi vrsti namreč glasbenica, med branjem njenih zgodb pa se hitro razkrije, da je doma tudi v literaturi. Vendar Sotto voce ni zgolj naslov ene izmed zgodb, temveč ga lahko glede na vsebino in strukturo avtoričine proze prenesemo tudi na ostale zgodbe. Izraz glasbeniku narekuje, naj izvajanje glasbe nadaljuje v bolj subtilnem tonu oziroma bolj pritajeno, v prozi Natalije Šimunović pa protagonistom narekuje, naj zgodbo nadaljujejo tudi po smrti. Pripovedovanje zgodbe po koncu življenja, bodisi iz ust tistih, ki ostajajo še vedno na tej strani, bodisi onih, ki so prag onostranstva že prestopili, je morda pritajeno, a vedno ima jasen namen: da protagonistom in bralcem razkriva. Življenje protagonistov se sprevrača v smrt, ki pa ne pomeni konca – ali kot preberemo v zgodbi Beli vrh: »Konec je. Konca ni.« Smrt predstavlja sredstvo, s katerim (minulo) življenje protagonistov zaživi v novi perspektivi. V naslovni zgodbi se s smrtjo enega izmed članov kvarteta razkrije, kaj vse je glasbenike povezovalo in tudi ločevalo. Zgodba nastaja s prepletanjem štirih različnih perspektiv, ki ji zadnji delček v mozaiku doda zgodba preminulega Adama. Tudi zgodba Znanstvenik z vizijo se začne šele s protagonistovo smrtjo. Medtem ko znanstvenik kot nekakšen odmev potuje med ljudmi, ki se ga spominjajo, se pred bralcem odgrinjajo njegov hladni značaj in skrivnosti, ki jih je vse svoje življenje skrbno prikrival pred drugimi, denimo sin, ki ga ni hotel priznati, predvsem pa njegovi izumi.

Mnenja uporabnikov

Ni mnenj

Vaše mnenje

Ocena