Bratje Ramazovi

Opis

Ko je Egon Bondy pisal roman Bratje Ramazovi (marca 1985), je imel občutek, da bo komunistični režim na Češkoslovaškem trajal večno. A okvir realnosti je intuitivno že presegel. Analiziral je stanje na obeh straneh železne zavese, torej ne le v vzhodnem bloku, temveč tudi v državah s t. i. demokratično ureditvijo in potrošniškim kapitalizmom. Zapisal je za tiste čase bogokletno trditev, da na Zahodu pravzaprav ni nič kaj bolje, saj tudi tam človek ni svoboden, le drugi vzvodi se rabijo za njegov nadzor: neposredno represijo odlično nadomešča korenček na palici – potrošniška gonja za dobrinami. Skozi usta svojega lika pa je tudi ugotovil, da je komunizem državni kapitalizem ... Danes, ko že vemo, kako se je končal komunizem v Evropi, in na novo ugotavljamo, da kapitalizem in predstavniška demokracija ne delujeta in celo vodita v globalno uničenje, je ta Bondyjeva knjiga še toliko bolj aktualna. Soočamo se s tiranijo kapitala (Bondy je že od konca 90. let opozarjal na problem finančne oligarhije), profit je postal sam sebi namen – in žre lastne otroke. Revolucija, ki še nikoli v zgodovini ni bila tako pogosto tema razprav in predmet poskusov, se dandanes zdi praktično nemogoča: upori in vstaje so zlorabljani za manipuliranje z ljudmi in so sredstvo za destabilizacijo družbe. Če so se v 20. stoletju kazale težnje po totalitarizmu, v 21. stoletju stojimo v njem z obema nogama. Zgodba o patriarhu, visokem komunističnem funkcionarju Ramazu, in njegovih štirih sinovih pa morda ni toliko pričevanje o nekem minulem času, kolikor kulisa za obravnavanje globljih tem. Bondy se je lotil analize človekove nravi, revizije temeljnih ontoloških in eksistenčnih vprašanj, predvsem pa je to filozofski traktat o etiki.