Opis

Namen tega dela je pokazati, da je tudi gledališka umetnost v svoji izvorni obredni obliki služila temu smotru. Človeku je odsevala božanskost lastnega bitja in mu kazala širšo perspektivo resničnosti onkraj običajne realnosti, v kateri človek ni »zgolj človek« in svet, v katerem živi, ni zgolj linearna, profana, brezsmiselna zgodba. Ta notranja izkušnja neposrednega stika z občutkom večnosti, izvornim občutenjem sveta, ki obstaja nad težo človeške drame in ki je morda opisljiva le s poetičnimi besedami lepote, je bila katarzična in transformativna, ker je prinesla nov pogled na življenje.