Usmerjanje pogleda

Opis

Pisci, združeni v tej knjigi, ne bi mogli biti bolj različni. Glediščne kamere, ki jih držijo v rokah, segajo od Tiborjevih prezentacij sanj kot prafilma, kamor se usmerja pogled za zaprtimi vekami, do Jožetovih fragmentarnih zapisov o ljubih prijateljih, med katerimi je posebej dragoceno srečanje z Marjanom Rožancem, od Nininih zapisov, kako se filmske in književne podobe oblikujejo po zvočnosti želje, ki pa ima korenine melodičnih in ritmičnih struktur globoko v zgodovini, do Natašinih panoramskih rezov, kako se ne more poistovetiti z realizmom perspektive, in spet Ivovega počasnega rekonstruiranja aprila leta 1961, ko je kot trinajst­letni deček v ljubljanski Kinoteki gledal film o prešuštvu, do Duškovega vrtanja v pisateljsko zemljo in spraševanja, zakaj piše, komu piše, kakšen je smisel pisanja. Rečeno jim je bilo, da naj pogled kot optični dispozitiv, ki se nahaja na presečišču literature in filma, razumejo aluzivno. Očitno so izziv sprejeli kot nepričakovano srečanje s samimi seboj; zazrtje vase brez izgovorov, prikaz samih sebe oziroma lastnega odnosa do sveta je potekal na način, kot ga pri njih še nismo srečali, skorajda lahko rečemo, da so se vsi pisci prikazali v nekakšni novi luči. – Gabriela Babnik, urednica