Opis

»Od Sapfe, matere lirske poezije, se pisava, literatura, nenehno greje in opija v ženskem naročju. In še globlje. Emily Dickinson in Sylvia Plath, Jeane Austin in Margueritte Duras, Georges Sand in Elfride Jelinek, Lily Novy in Ifigenija Simonović: zbor ženskih glasov, simfonija, ki očara vsakega bralca, zlasti bralca!«Tako se je bralec, pesnik Ivo Svetina, v obrazložitvi žirije za letošnjo Rožančevo nagrado Ifigeniji Simonović in njeni zbirki esejev Konci in kraji (njen urednik je tudi ženska, izvrstna urednica Nela Malečkar) poklonil ženskim glasovom. In pribil: »Jezik, poleg gline, je edino Ifigenijino orodje, s katerim kleše v ledeno steno brezdušnega, brezsramnega, brezvestnega sveta. In ta jezik je tako telesen, tako ženski, da ob njem abderitska pravda o tem, ali obstaja kaj takega, kot je ženska pisava, hipoma izpuhti.«Prvič v sedemnajstih letih obstoja Rožančeve nagrade za najboljšo esejistično zbirko zadnjih dveh let je to eminentno priznanje prejela – ženska. Ker je ob branju njenih odkritosrčnih izpovedih zatrepetalo pretreseno bralsko srce, zlasti moških! Ženska, ki se zavzemam za priznanje konkretne telesne, čutne govorice kot enakovredne razumnemu in umnemu logosu abstraktnih akademskih razpredanj, sem z nagrado Ifigeniji Simonović in s poklonom ženski pisavi par excellence končno doživela zadoščenje. Če so pesnice, med njimi tudi Ifigenija, s svojo antologijo in vsako leto novimi vznemirljivimi zbirkami že predrle simbolno zarisan tisočletni moški meh, se je na Slovenskem končno zgodilo to tudi na esejističnem področju. Kot sem zapisala ob koncu svoje spremne besede v Konce in kraje: »Ifigenija Simonović je pisateljica, ki se jo bo bralo. Njen podpis se glasi: To zajebano življenje je svinjarija, a ga ljubim. Nosi ga nekaj svetlega in popolnoma novega. Nekakšna vera v naravo stvari.«Zbirka Konci in kraji je dvojček knjigi Navzven – navznoter, ki je izšla leta 2005 v zbirki Knjižnica Mestnega gledališča ljubljanskega, zvezek 140. V obeh je Ifigenija izbrala iz obsežnega esejističnega korpusa, pisanega za rubriko Sprotnosti v Novi reviji in za Ampak, kjer se oglaša že od leta 1993. Z Rožančevo nagrado ovenčani knjigi je dodala še nekaj zabeležk iz revije Poslovna asistenca, za katero je pisala zadnja tri leta. Za Navzven – navznoter je zbrala doživljanja ob ogledu gledaliških predstav in likovnih razstav, ob poslušanju plošč in koncertov, prebiranju knjig tam v daljno-bližnjem Londonu, kjer je živela četrt stoletja z možem Veseljkom. Dve leti po njegovi smrti, leta 2001, se je vdova vrnila v svoje rodne kraje, iz katerih še vedno rada potuje na različne konce in kraje, da na potovanjih gleda, posluša, vonja, vdihuje in potem izdihne, kar se ji je nabralo v pljučih. Izdihne v obliki esejističnih zapisov, ki so njena vaja v maternem jeziku – brez jezika bi bila brezdomka – in sprotno osmišljanje vsakdanjega prebivanja. »Iz dneva v dan, iz meseca v mesec skušam prestopiti mejo golega preživljanja, pogledati, kaj se mi kuha v srcu, v mislih in domišljiji, pogledati vase in čez plot, obogatiti kak večer. Včasih sem nad čim ogorčena, drugič vzhičena. Obupana ali navdušena. Včasih sem polna načrtov in pričakovanj, drugič brez volje. Tako pač je. Včasih se mi kaj, kar je omalovaževanja vredno, pač zazdi kot nekaj, kar je več kot nič. Tako nekako gre,« je zapisala v Uvodu brezgrajnih Koncev in krajev, ne da bi si kdaj mislila, kako nas bo, zlasti bralce! (I. S.), potegnila v svoj ris in ne izpustila do zadnje strani. Ker tako prostodušno slika pokrajine svoje duše, ne opazimo, da smo z njo tam, kamor sploh ni treba odpotovati. V maternici svoje biti.

Manca Košir