
ROŽANČEVA NAGRADA
Rožančeva nagrada je nagrada za najboljšo esejistično zbirko, ki sta jo od leta 1993 najprej podeljevala časopis Dnevnik in založba Mihelač, od leta 1998 Sklad Marjana Rožanca, ki sta ga ustanovili založbi Nova revija in Mihelač, po stečaju Nove revije leta 2014 pa za organizacijo, sredstva, imenovanje in delovanje žirije ter podelitev nagrade skrbi novoustanovljeno Društvo Marjan Rožanc s simbolnim sedežem na domu Rožančeve hčerke Antonije Novotny Rožanc. Podelitev nagrade je ob obletnici Rožančeve smrti, torej 19. septembra, sprva potekala na nekdanji Rožančevi domačiji v vasi Volčji grad na Krasu, že nekaj let pa nagrajencu listino tradicionalno izročijo na Trubarjevi domačiji na Raščici. Nagrada je tudi denarna.

O imenu nagrade
Slovenski pisatelj, dramatik in esejist Marjan Rožanc (1930–1990) se je rodil v Slapah pri Ljubljani, otroštvo preživel v Zeleni jami v Ljubljani. Že pri 14-ih letih je postal pomožni delavec v ljubljanski Kartonažni tovarni, leta 1945 pa še v kulisarni Opere in Drame SNG Ljubljana. Leta 1947 se je vpisal v grafično šolo, 1950 pa se je zaposlil kot kvalificirani litografski risar v tiskarni Ljudske pravice v Ljubljani. Na vojaškem sodišču v Beogradu je bil leta 1951 zaradi sovražne propagande obsojen na tri leta in pol strogega zapora. Po prestani kazni se je 1955 zaposlil kot pomožni litografski risar v Mariborski tiskarni in arhivar v Časopisno-grafičnem podjetju Večer v Mariboru. Takrat je začel objavljati v Obzorniku Prešernove družbe, v Mladih potih, Ljubljanskem dnevniku, Naši sodobnosti in Novih obzorjih. Od 1956 se je preživljal s pisanjem, status svobodnega književnika pa je dobil leta 1960. Bil je član uredniškega odbora Perspektiv, v sezoni 1962/1963 pa je vodil eksperimentalno gledališče Oder 57. Leta 1968 je bil zaradi esejev, objavljenih v tržaški reviji Most, obsojen na pogojno dveletno kazen. Med letoma 1969 in 1970 je bil član in sekretar uredniškega odbora Problemov, od 1974 do 1981 pa je bil zaposlen kot sekretar zveze športnih društev Slovan in direktor delovne skupnosti ZŠD Slovan.
Za njegovo literarno delovanje, kamor spadajo črtice, novele, kratki romani in drame, so značilne realistične in predvsem avtobiografske, pozneje pa tudi eksistencialistične in modernistične prvine, povezane s socialnim in duhovnim okoljem ljubljanskega delavskega predmestja ter vse izrazitejša družbena in moralna kritičnost, ki se še posebej izraža v njegovi esejistiki, s katero se je ukvarjal od sredine šestdesetih let in ki obsega temeljna vprašanja novodobnega evropskega humanizma. Obenem je pisal športne eseje in se tudi sam ukvarjal s športom, zaradi česar je poleg literarnih nagrad Prešernovega sklada (za osrednji roman Ljubezen) in posthumno podeljeno Prešernove nagrade za življenjsko delo prejel tudi Pergamentno priznanje Zveze športnih društev Slovan in Zlato Bloudkovo značko, po njem pa so poimenovali tako tradicionalni mednarodni mladinski nogometni turnir v Ljubljani kot tudi nagrado Marjana Rožanca, ki jo Mestna občina Ljubljana že od leta 1992 podeljuje prostovoljnim športnim delavcem, športnikom, športnim vzgojiteljem, profesionalnim delavcem v športu in športnim novinarjem za izjemne dosežke na področju športa v Mestni občini Ljubljana.
Foto: Marjan Rožanc, ok. 1980 (dLib)

Prejemniki nagrade
