Državljanski eseji

Opis

V Državljanskih esejih Ihan takoj na začetku osupne bralca z radikalno novo definicijo človeške moralnosti – morala je za avtorja možganski procesor, ki z občutkom »mirne vesti« napove, da nas okolica zaradi naših dejanj ne bo zavrgla. S tem je avtorju uspelo najti kraljevsko izhodišče, da lahko z radikalnostjo človeškega anatoma in fiziologa, hkrati pa z duhovitostjo umetnika na prijeten in celo lahkoten način opisuje slovenske in svetovne dimenzije sodobne družbene krize ‒ v kateri imajo vsi akterji »čisto vest«, hkrati pa je vsak dan milijonom ukradeno ne le njihovo imetje, temveč tudi prihodnost. Avtor s kirurško natančnostjo secira družbene okoliščine, zaradi katerih človekov moralni procesor ostaja pomirjen in »vest čista« – tudi pri direktorju, ki se mu zdi normalno prisvojiti »svojo« tovarno, tudi pri bančniku, ki se mu zdi normalno dobiti nagrado za popolnoma zavožen kredit, tudi pri »redno zaposlenem socialističnem« novinarju, ko njegovi honorarni kolegi dobijo petkrat manj za enako delo, tudi pri imetniku stanovanja »po Jazbinšku«, ki vztraja na desetkratni ceni, kot jo je plačal sam, tudi pri sindikalistu, ki do pike vztraja na »pravicah« socialističnih delavcev, čeprav s tem ustvarja socialni apartheid in kanibalizem do lastni otrok. Ihan s klinično mirnostjo secira človekovo moralo in hkrati niti v enem trenutku ne moralizira – »morala je del naše anatomije in našega funkcioniranja, je edina, ki jo imamo, in bolj, ko jo poznamo, bolje jo bomo znali uporabljati za bivanje na kosu zemlje, kjer smo se rodili«.