Henohova knjiga

Opis

Svetopisemsko besedilo Noetovega pradeda Henoha iz časa pred vesoljnim potopom Tiste, ki ljubijo sveto ime, bom privedel k sijajni svetlobi in vsakega na prestol časti posadil. Začetek Henohove knjige opisuje padec čuvarjev, angelov, ki so se pomešali s človeškimi hčerami in spočeli velikane ali nefile. Preostanek knjige opisuje Henohove obiske nebes v obliki popotovanj, videnj in njegovih razodetij. Henohova knjiga je svetopisemsko psevdoepigrafsko delo, znano tudi pod krajšavo 1 Henoh. Je antično judovsko besedilo, ki ga je po tradiciji napisal Henoh, Noetov praded, še pred vesoljnim potopom. Henoh, svetopisemski očak, je bil Kajnov sin in Metuzalemov oče. Knjiga je znana tudi pod imenom Etiopska Henohova apokalipsa in ima pet delov ali knjig, ki so bile napisane ločeno. Sodobni raziskovalci ocenjujejo, da so bili najstarejši deli knjige (večinoma v Knjigi čuvarjev) napisani okoli leta 300 pr. n. št., najmlajši deli (Knjiga prispodob) pa nekje do konca 1. stoletja našega štetja. Knjige torej ni napisal zgolj en avtor, ampak več ali celo nekaj skupin avtorjev. Zanimivo je, da Henohova knjiga s svojim enciklopedičnim pristopom, ki vključuje geografijo nebes, neba in zemlje ter obravnavo astronomije, meteorologije in zdravilstva, odraža grški ali helenistični način razmišljanja, ne judovskega, vendar ne z namenom posnemanja grških besedil, temveč da s predstavitvijo in integracijo Božjega načrta in usode ter z opisom množic angelov, s katerimi komunicira Henoh na svojih mističnih potovanjih, preseže grško modrost in prikaže večjo veljavnost judovske tradicije. Knjigo sestavlja pet jasno ločenih delov, ki so bili že na začetku ločeni in v različnem času napisani teološki spisi, ob koncu prvega stoletja našega štetja pa so jih uredniki združili v eno celoto.