Splošna teorija prava in marksizem

Opis

Splošna teorija prava in marksizem je njegovo temeljno delo, ki je pomenilo preboj v porevolucionarni Rusiji in v tujini. Zasnoval ga je v Berlinu leta 1923, ko je bil pravni svetovalec sovjetskega diplomatskega predstavništva, in ga opredelil kot problemski uvod, s katerim želi spodbuditi razpravo o zgodovini in vlogi prava. Kritično je razčlenil tako meščansko kakor tedanjo marksistično pravno doktrino, ki je pravo obravnavala zlasti kot instrument vladajočega razreda. Namesto instrumentalnega vidika se je osredotočil na strukturnega in se oprl na Marxovo analizo kapitalistične produkcije kot osnove vseh družbenih razmerij. Izhodišče njegovih raziskav je bilo vprašanje, zakaj družbena razmerja v kapitalizmu privzemajo formo pravnih razmerij med posamezniki, zakaj določena vsebina sploh privzema formo pravno reguliranih razmerij, kako nastane pravni subjekt, kakšna naj bosta država in pravo po oktobrski revoluciji. Neomajno je zagovarjal tezo o odmiranju države, prava in pravnega subjekta – v času, ko je Stalin konsolidiral državni aparat. Čeprav je bil tedaj na vrhuncu svoje mednarodne pravniške in politične kariere in kljub lastnim kritikam svojih tez je bil zaradi neomajnosti označen za sovražnika ljudstva in trockističnega saboterja ter usmrčen, njegovo delo pa prepovedano vse do leta 1956.