Črna ovojnica

Opis

Romunski umetniki so pomembno zaznamovali evropski prostor. Poleg nobelovke Herte Müller v Sloveniji najbolj poznamo Mirceo Cărtărescuja, sedaj pa smo dobili še prevod izpod peresa Normana Manee. Črno ovojnico je dokončal v orwelljanskem letu 1984, v času najtrše cenzure, ki je roman očistila vseh kočljivih mest. Necenzurirano besedilo je avtor poslal v tujino, vendar se je kasneje izgubilo. Po padcu režima je začel knjigo znova preurejati in leta 1995 izdal staro-novoČrno ovojnico, ki jo je odlično poslovenil Gašper Malej.

Manea v svoji literaturi opisuje ekstremne življenjske pogoje: holokavst, komunistični režim in izseljenstvo. Osredotoča se na posameznika, njegovo samoto in zapisanost vztrajanju, na vprašanja resnice, smisla in problematičnih odnosov, ki jih je skalilo sumničenje. Poleg bogate metaforike in simbolike Črna ovojnica temelji na satiri, ujeti med vrstice, ki se prepleta s fragmenti liričnih opisov, aluzij in dialogov.

Gre za roman, ki ima toliko plasti, da se le stežka prebijamo do njegovega jedra. Ni ga bilo enostavno ne napisati ne prevesti in tudi bralec ga ne bo mogel prebrati v enem večeru. To dejstvo nedvomno svojevrstno priča o njegovi kvaliteti - posebej v času, ko nas kot muhe enodnevnice preplavljajo romančki, ki so ‘tako napeti in berljivi, da jih moraš prebrati na en mah'.

"Vzel je baterijo-svečo iz rok prvega v vrsti. Nihče ga ni videl, samo on se je videl. Ko jo je vzel, se je smejal. Pihnil je v baterijo. Obraz razkuštranega pacienta je v hipu izginil. Gospod Dominic se je z nasmehom približal naslednjemu, mršavemu in rdečelasemu kmetu. Upihnil je tudi njegov obraz. Potem so polagoma vsi upihnili svoje sveče, svoje obraze, vsi so izginili".

Problematičen in ambivalenten odnos do polpretekle zgodovine obremenjuje mnoge evropske narode, posebej tiste, ki so v času med in po drugi svetovni vojni izkusili totalitarne sisteme. Celo države, ki so dogajanje opazovale od zunaj, si niso bile vedno povsem na jasnem, kako naj jih obravnavajo. Tako so svetovni državniki z romunskim diktatorjem Ceauşescujem gojili prisrčne stike in ga mnogi celo odlikovali za njegove dosežke. Šele v času vstaje (ki se je končala konec leta 1989 z diktatorjevim javnim linčem) so dojeli, da kljubovanje Stalinu in simpatiziranje z Zahodom še ne naredi človekoljuba.