Opis

Gre za tretjo knjigo esejev Miha Pintariča, pod domišljenim naslovom 'Dvojni presledek', kar bi lahko pomenilo 'dvakratni premislek' ali tudi kaj drugega. Knjiga je razdeljena na tri dele, v prvem avtor razglablja o jeziku in pisanju (»Zakaj pišeš?«, podobno »Glosolalija in navdih«), nakar preko eseja z naslovom »Igra« preide na mitološke teme, »Iluzija napredka« in »Izgubljeni raj«. V prvem spremlja pojem napredka od njegovih izvorov do danes, ko se je začel sesuvati vase, medtem ko je drugi esej prava analiza pekla, kakor se ta kaže v starejši francoski (in še kateri) književnosti. Drugi del knjige se od ostalega razlikuje predvsem po formalni plati, saj je z eno izjemo pisan v dialogih. Ti dialogi sicer niso platonski, so pa izrazito zabavni. To pa ne gre na škodo kakovosti Pintaričevega pisanja. Avtor iz treh optik poskuša presoditi, kdo bo prej šel iz čakalnice v nebesa, tisti, ki se najde, ali tisti, ki se izgubi. Župnik, učitelj in zdravniki (z obširnim 'dodatkom' o šamanih) povzemajo to vprašanje in se o njem pogovarjajo, četudi so njihovi pogovori vse polni drugih tem, na metafiziko pa beseda nanese na koncu in kakor po naključju, pa še to iz pripovedovalčevih ust. Dialog, najstarejša oblika filozofskega umovanja, je dobrodošla osvežitev tudi med esejističnimi naslovi. Tretji del se začne z najdaljšim esejem, morda ne najbolj posrečenim, a to je bržkone odvisno od okusa, naslovljen pa je »Tok zavesti«. Nato se avtor ponorčuje iz »Sreče«, malo manj iz »Samote«, čeprav imamo občutek, da tudi samoti ne ostane ničesar dolžan. Sklepna dva eseja sta med najmočnejšimi v knjigi, eden po svoji komunikativnosti (o dalajlami), drugi po zahtevnosti, ki postaja preprostost, bolj ko gre esej h koncu. Esej in knjiga se skleneta z besedami: »Nisem vedel, kaj počnem.«