Roman govori o odraščanju fanta v enem od manjših provincialnih mestec, glavni junak in prvoosebni govorec se po nekaj desetletjih spominja, kako ga je »starec«, profesor glasbe na treh različnih gimnazijah in komponist, predvsem pa samorastnik in izjemen, nenavaden človek, z neobičajnimi pedagoškimi prijemi v nekaj mesecih naučil glasbene teorije, igranja na klavir in petja, skratka, »muziciranja« do te mere, da je prej izgubljeni fant brez prihodnosti opravil izpit na pedagoški glasbeni akademiji in začel študirati glasbo. A še pomembneje od tega: po besedah prvoosebnega pripovedovalca ga je starec pripravil na spopad z življenjem, ga neizbrisno zaznamoval in človeško podprl prav v točkah, kjer je fant občutil svoj »manko«, predvsem pa ga odprl za izkušnjo, da je prav v trenutkih največjega dvoma in nemoči potrebno vztrajanje brez spraševanja po smislu, brez prizanašanja sebi in drugim. (iz spremne besede)