Predstavitev novosti založb Center za slovensko književnost in ŠKUC

Kategorija: Novinarske konference
Datum: 21.12 2017
Lokacija: Društvo slovenskih pisateljev, Tomšičeva 12, Ljubljana

Vabimo vas na novinarsko konferenco z novimi izdajami iz zbirk Centra za slovensko književnost in društva ŠKUC.

 

Tiskovna konferenca bo v četrtek, 21. decembra 2017, ob 11. uri v prostorih Društva slovenskih pisateljev.

                         

 

Center za slovensko književnost / zbirka Aleph 

TONE ŠKRJANEC: Dihaj

Zbirko bosta predstavila avtor in Primož Čučnik

 

ALEŠ MUSTAR: Srednja leta

Zbirko bosta predstavila avtor in Peter Semolič

 

NOVICA NOVAKOVIĆ: Podtoni

Zbirko bosta predstavila avtor in Maja Šučur

 

 

 ŠKUC / zbirka Lambda

 

KRISTINA HOČEVAR: Naval

Zbirko bo predstavila avtorica  

 

EDWARD FOSTER: Sejanje vetra

Pesniški prevod bo predstavil Tone Škrjanec

 

LAWRENCE SCHIMEL: Brada za dva

Zbirko mikrozgodb bo predstavil avtor

 

 

 

urednik Brane Mozetič, mobi 040 20 66 31   brane.mozetic@guest.arnes.si

 

***

 

OB NOVIH IZDAJAH:

 

 

Center za slovensko književnost / zbirka Aleph 

TONE ŠKRJANEC: Dihaj

Ne bi nas mogel vsakdo, ki bi poskušal – tako brezskrbno, lahkotno in preprosto, kot počne Tone Škrjanec – uporabiti prvoosebnost »sedenja in gledanja«, tako prepričljivo zavesti v izročilo. Nikakor ne. Ni dolgo tega, ko smo se v tej zvezi spraševali in skušali celo dokazovati, da je Tone Škrjanec naše gore pesnik, podobno kot je škrjanec ptič pevec z naših polj. S tem ni bila mišljena nekakšna samoumevnost tega, kar pač nekdo je, temveč doumevanje vzrokov (ne)poznavanja te danosti.

Za pesnike nasploh velja, da imajo radi tisto, česar ne poznajo. To pa bi težko trdili za večino zmedenih in zavedenih državljanov. Pesniki s(m)o pač tisto, kar večini ljudi ne bo nikoli poznano. Tudi če so že kdaj slišali za ta nenavadni samostojni »poklic«, ga niso zares dojeli kot sedenje v pozabi in gledanje v prazn(in)o. Prej so ga imeli za nekaj, o čemer so že nekje nekaj slišali in kar jim je nekako znano, čeprav v resnici nimajo pojma, kaj je to.

Ni si težko predstavljati, da bi kakemu mizarju laže razložili, kaj je poezija in kako se jo dela, kot pa bančnemu uslužbencu ali zavarovalniškemu agentu. Mizar bo hitro razumel, kaj pomeni obrt, z malo sreče pa tudi primerjavo s Platonovo idejo mize. Tudi med bančnimi uslužbenci in zavarovalnimi agenti so brez dvoma takšni, ki berejo pesmi ali jih celo pišejo. Spomnimo se samo Bankirja anarhista ali pa Wallacea Stevensa.

No, Tone Škrjanec zagotovo ne spada v konzervativni del populacije. Demokracijo vidi podobno, kot jo je, z zanosom sebe v središču, opisoval ameriški romantični bard Walt Whitman. Ta pesnik prostega verza je brez dvoma njegov prvi pravi tuji prednik, ki ga poznamo. Ob upoštevanju vsega, kar ju loči in kar nam ostaja neznano. S pomembno opombo, da je razširjena deželica Slovenija, kjer največ časa preživi avtor Nožev, Bakra in Kože, značilno postsocialistična in poznokapitalistična družbica, jadransko otočkasta (na stotine malih otokov raztreščena) in domala tipično podalpska (skalovita in poraščena z mahom). Pa tudi tišja. Manj v nebo vpijoča.

To so torej osnovne koordinate, ki jih potrebujemo, ko se odpravimo v gore tega našega pesnika ali samo na njegovo širno morje. S seboj moramo vzeti še telo in meso, kajti brez tega ne bomo prišli daleč. Tudi kaj opojnega ne bi škodilo, če smo že pri tem. Dihati je treba in včasih tudi sopihati. To predstavlja velik del skrivnosti, ki pa vendar ni vse. Skrivnost je tako skrivnostna ravno zato, ker je vedno še malo ostane. Še malo za drugič. Še malo za potem.

 

***

 

Ali drugače povedano: pesništvo avtorja zbirke pesmi Dihaj je že od svojih zgodnjih objav prepoznavno in od vsega začetka izdelano, saj je Škrjanec svojo prvo pesniško zbirko izdal razmeroma pozno, proti koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja. Ni skrivnost, da si je avtor prvenca Blues zamaha na izviren in samosvoj način prisvojil poezijo ameriških bitniških avtorjev, ki jo je prevajal že v sedemdesetih letih. Poleg tega je pisal haikuje, saj se je navduševal nad poezijo z Daljnega vzhoda. Njegove najnovejše pesmi, še vedno, v svojem značilnem tonu in pogovornem idiomu pripovedujejo o čudnih vsakdanjostih, o majhnih, trenutkastih in mimobežnih, vendar še kako pomembnih »osebnih stvareh«. Pesniški svet, ki ga ustvarja Škrjanec, je, v svoji prvoosebni danosti, ravno toliko domačen in skromen, da nas lahko zavede, ko že mislimo, da smo se vanj lepo namestili in mu prišli do konca. In nas spet preseneti.

 

 

ALEŠ MUSTAR: Srednja leta

Aleš Mustar svojo drugo pesniško zbirko odpre z verzi »Il faut cultiver notre jardin,/

bi rada rekla mati, / a se nikoli ni naučila francosko,« z verzi, ki očrtajo polje njegovega tokratnega pesniškega izrekanja.

Srednja leta so dokument napora, da bi si subjekt in liki, ki jih srečamo v pesmih, izborili pravico do mirnega kotička v svetu, intimnega prostora svobode, kar pa jim vedno znova spodleti – ali zaradi neznanja francoščine ali zaradi bolezni ali zaradi pritiska let in tradicije ali, če ne predvsem, zaradi sveta, ki postaja vse bolj »nenormalen« (Ob Ljubljanici). In vendar Mustarjeva poezija ni žalostinka za minulim svetom, čeprav se njegovih novih pesmi pogosto drži pridih nostalgije in melanholije, ki pa nikoli, in to je treba poudariti, ne ostajata nereflektirani, ampak je tako rekoč nujnost, izvirajoča iz razlike, ki se na motivni ravni lahko kaže kot razlika med bogatimi in revnimi, begunci in turisti,  zdravim in bolnim telesom, spomini in sedanjostjo, na ravni ureditve pa kot razlika med Tu in Tam, kot se imenujeta prva dva razdelka v knjigi, ter med tuzemskim in Nikjer, kot je naslov zadnjemu razdelku.

Poezija, resnična poezija, je vedno protigovor in to tudi takrat, ko je na prvi pogled ali prvo branje razumljiva. Mustarjeve pesmi so razumljive – raje kot na zaumnost in eliptičnost prisegajo na neposrednost in neredko, in v tem v precejšnji meri odstopajo od večine sočasnega pesništva, na čustveno zaznamovan govor. Tu Mustar hodi po tenki meji, ki loči osebno pesem od zasebne pesmi, vedno v nevarnosti, da bi zdrsnil v razčustvovanost, toda vedno znova se temu tudi uspešno izogne. Kajti individualnost njegove pesniške govorice leži v niansah in kolikor pesnik jemlje za svoje izhodišče vsakdanjo govorico, v tolikšni meri se tudi oddaljuje od nje, bodisi s pomočjo različnih pesniških figur, bodisi z uporabo reminiscenc, še bolj pa tam in takrat, ko znane, splošne izreke parafrazira in ironizira – ja, Aleš Mustar je tudi v tej zbirki mojster ironije – pa naj gre za pregovore ali za splošnosti, povezane z zdravjem in pravilnim načinom življenja, ki nam jih dnevno servirajo mediji, medicina in različni novodobni guruji, in tudi takrat, ko se zateče v molitev in se njegova poezija odpre presežnemu.

Zapisal sem, da doživljam Mustarjeve nove pesmi kot nujnost in to se nemara najlepše vidi v pesnikovi odločitvi za družbeni angažma; odločitev za družbeni angažma ne predhodi pesmim, tu nismo priča programski poeziji, ampak izrašča iz njih in kot takšen postane njihov konstitutivni del. Hkrati pa tudi družbeni angažma, tako kot nostalgijo in melanholijo, Mustar podvrže pesniškemu premisleku, vzpostavi do njega potrebno razdaljo, neredko prav s pomočjo ironije: »Kot vsaka tekmovalka na lepotnem tekmovanju / si želim edinole, da bi zavladal mir. / Dobesedno!«  (Za koga in za kaj?). Tudi zato so te pesmi večplastne in nam nudijo veliko načinov branja, interpretacij.

 Srednja leta se dotaknejo mnogih tem, a vendarle so predvsem zbirka pesmi o srednjih letih, in sicer tako o avtorjevih kot tudi o srednjih letih sveta, v katerem iščemo primeren prostor za svoj vrt. Je trpka, tragična, a mestoma lepa in tragikomična »pripoved« o nekem vmesnem času, ki ga živimo, je »pripoved« o razlikah in »pripoved«, ki izvira iz razlik, tako iz tistih bolečih, ki nas obdajajo in ki smo jih deležni, kot tudi iz čisto pesniških: vir te poezije morda ne leži toliko v razliki med hotenim in udejanjenim, kot v razliki med vsakdanjo in pesnikovo govorico. Namreč kolikor te pesmi upesnjujejo svet, toliko so tudi same po sebi svet – svoj in nov.

 

 

NOVICA NOVAKOVIĆ: Podtoni

Če so Podtoni najbolj mrakobna zbirka Novice Novakovića (1965) doslej, še ne pomeni, da se pesnik v njej oddaljuje od igrive harmonije svoje poetike. Zdi se zgolj, da je v svoji novi knjigi naposled našel moč, da »slečen samega sebe in s polomljenimi kostmi. z drobci stekla v očeh« dokončno razgrne ranljivost, ki sicer v bolj vitalističnih variacijah odzvanja že v njegovih sedmih poprejšnjih zbirkah. Izpustimo zadnjo, imenovano XXI, v kateri je v iskanju izgubljenega, izžetega veka mikrofon predal manifestativnemu orkestru za občo etiko. Podtoni zvenijo obenem kot kontrapunkt in logično nadaljevanje njegovih Rumena, zelena, modra, rjava in Majhne stvari, prav z njima je namreč postalo neizpodbitno, da Novakovićevemu loku najbolj ustreza lega, kjer se je mogoče z žimo karseda neposredno zakopati v človeško intimo.

Njegov lirski subjekt, od daleč »čisto običajen«, se tokrat torej ne profilira s hudomušno radostjo, ampak se hote uglašuje na pocinkane lobanje, plesnive kleti in lepljivo smolo. Njegova pot je posuta s kosi zarjavelih verig. A njegovo tonaliteto še (pre)poznamo. Še stoji »nekoliko sramežljivo«, preden že naslednji trenutek »predrzno stopi v igro«. »še vedno obožujem Ramonse,« navrže kot že v nekaterih zgodnejših, bolj rokerskih delih. Le da ga je zdaj – »enainpetdeset let že prenašam nahrbtnik, ki je čedalje težji« – strah, da bi začel pozabljati, da bi obtičal, da bi se kot begunci zataknil na strganem zemljevidu. »Menjam vse knjige za malo zraka,« ga duši. Poskuša raztrgati nahrbtnik, ker je pretežek. »ni šlo.«

Sprva ne gre tudi zaradi obsodbe na osamelost, v Podtonih se namreč Novakovićev subjekt prvič tako vztrajno razseljuje iz dvojine v ednino, medtem ko zvok para par. »ko se rodiš, ni zraven nobenih navodil. nekako se naučiš uporabljati samega sebe,« zapiše pesnik, ko se stoično podaja na oder v vlogi solista, ki je dobro znano (samo)ironijo in hudomušnost tokrat odložil že za kulisami. In brez osnovne tonske lestvice ga nemara pušča celo zaveznica poezija – grlo se namreč že razpre, toda glas se prelomi, še tišina obmolkne.

Tokrat je manj očitno, da se rešitev – kot vselej pri Novakoviću – skriva v majhnih, ne velikih stvareh. »poslušam čričke in čakam, da odideš. ter se vrneš.« Nič več kot to ni potrebno zapisati med notno gradivo. Ritem spet poskoči, ko avtor vriše erotične ključe, ki ključno zaznamujejo večino njegovih najboljših melodij. Omogočajo regeneracijo lirskega subjekta, ki motivacije za nov nastop ne išče v slabih izkušnjah preteklosti in njenih trdnih dokazih, temveč v veri. »ko si ob meni, verjamem,« se je v vsaki zbirki znova pripravljen predati (njeni) glasbi. »oblika tvojih prsi je merilo, ki potrjuje, da je svet še vedno svet.«

In navsezadnje domnevi, da Podtoni krutim akordom navkljub nikoli niso mogli biti namenjeni izgubi vere v medčloveško povezanost, pritrjuje tudi pesnikova volja do nove glasbene improvizacije. Jakost narekujejo njegovi najnovejši zbirki štirje cikli, imenovani po uveljavljenih napotkih glasbenikom pri igranju (srednje glasno, živahno in prijetno, …) in sklepnem refrenskem all together now, vsak od njih pa je določen še z dvanajstimi pesmimi, sestavljenimi iz dveh štirivrstičnic. Kar Novakovićevih bralcev ne preseneti, saj je avtor že večkrat uspešno soočil občutja sodobnega subjekta s tradicionalno, celo rimano pesniško formo, da bi z izzvanim neskladjem angažirano opozoril na brezbrižnost, ki dirigira naši družbi. »ko se prikaže pot, se zasliši glasba.« Še prej zazvenijo podtoni.

 

 

 

 

ŠKUC / zbirka Lambda

 

KRISTINA HOČEVAR: Naval

 

Šesto pesniško zbirko Kristine Hočevar Naval sestavljajo tri tanjše knjige, vse z istim naslovom, oštevilčene: Naval I, Naval II, Naval III.

Naslov je precej samonanašalen, gre za procesiranje dejstva, da je to pisanje naval, neustavljiva sila, četudi je čedalje večji dvom o tem izvajanju, dejanju pisanja in objavljanju poezije. Vse tri knjige so samostojne ločene enote, ki jih lahko bereš nepovezano, hkrati pa zaobjemajo kompleksno celoto, povezuje  jih ideja prevpraševanja pisanja poezije.  V podtalju gre za soočanje z življenjem, ki se zdi, da se osmišlja samo v pisanju –  istočasno to spoznanje najeda dvom, ali je to res tako.  Je to res vse, kar obstoji, če sploh.

Prva knjiga Naval I je v prvem delu predvsem soočanje s samostjo in osamljenostjo kot nekim temeljnim stanjem, doživljanjem, drugo pomembno pa je vprašanje dostojanstva. Izpisuje odtujenost od sebe, od pisanja, zastavlja se vprašanje, koliko dna je treba prebiti, da si kot duhovno bitje še vredna, smiselna živeti.

Drugi del Navala I je nekakšno hlastanje za zrakom z erotiko, prepuščanje jeziku telesa in istočasno že vprašanje, ali telesno osvobajanje lahko pomeni globlje osvobajanje, znotraj tega beleži tudi našo večspolnost; pesmi pogostokrat prevprašujejo tudi lastno pokončnost.

Naval II  v prvem delu pomeni tipanje erotike kot osvobajajoče sile,  ki pa sedaj vsebuje močno čustveno dimenzijo. Toda gre za ambivalentnost – hvaležnost za novo dozo krvi,  medtem ko je prisotna zavest, da gre za izbiro – iluzije.  Je sprejemanje iluzij edini možni način za radost, za navdušenje, za zanos v življenju? To fragmentirano zgodbo postavlja v družbene okoliščine krize.

Drugi del Navala II: tako kot to je v vsakdanu – v život življenja sega smrt. Subjekt muči – kot rdeča nit celotne zbirke -  izrekanje. Kaj pomeni izrekanje smrti, je to njeno potrjevanje, je to razvrednotenje življenja? Kako pisati, da ni samo izraba teme za temo?

Naval III je v navezavi na pesničino drugo in tudi na četrto knjigo, Fizični rob in Nihaji, pa tudi na drugi zvezek Navala. Dve temeljni temi, ki jima daje prostor, sta  odgovornost za to, kaj pisanje naredi, kaj konkretno je pisanje poezije naredilo v pesničinem življenju in koliko je poseglo v življenje druge osebe, nje. Druga izpostavljena tema je, koliko je vsako srečanje in spomin tisto, kar jo definira. V zadnjem verzu pesniško zbirko zaključi ideja miline kot imperativa bližnje prihodnosti.

 

EDWARD FOSTER: Sejanje vetra

Edward Foster se v svoji zadnji pesniški knjigi Sejanje vetra: rekvijem v sodobnem svetu, v dolgi gnostični pesnitvi, sprašuje o pomenu in dojemanju prijateljstva v današnjem času, ko to, ogroženo od posedovanja,  pritiska potreb in permanetne gonje za uspehom, zahteva in potrebuje bistveno drugačen svet in njegovo spremembo. Fosterjeva poezija je v tej knjigi še naprej  natančna in zahtevna, neskončno silovita in kontemplativna himna intelektualni in lepoti nasploh,  Foster kot avtor pa trdovratno apoloničen: iskriv, harmoničen in urejen. 

Edward Fosterje ameriški pesnik, esejist, prevajalec in urednik. V Sloveniji smo ga spoznali na Vilenici, kjer je gostoval leta 2004. Doktoriral je na Columbia University in dela kot profesor angleške književnosti v New Jerseyju, kot gostujoči profesor pa je predaval že marsikje po svetu, med drugim tudi pri nas. Izdal je enajst pesniških zbirk, prevajal armensko in rusko poezijo, kot založnik pa izdaja pesniško revijo Talisman in vodi manjšo založbo Talisman House. Leta 2007 je pri Založbi Škuc v zbirki Lambda izšla njegova zbirka pesmi Kar naj bi on vedel.

 

LAWRENCE SCHIMEL: Brada za dva

Zbirka mikrozgodb Brada za dva prinaša sto žanrskih mojstrovin, ki z ironijo in nežnostjo ponujajo pogled na erotiko vsakodnevnih prizorov gejevskega življenja v času grindra. Zbiratelji enonočnih avantur, zagovorniki monogamije, zakrknjeni romantiki in pristaši poliamorije so le nekateri od junakov, ki jih najdemo v tej provokativni zbirki, s katero je Lawrence Schimel ponovno dokazal neverjetno bogastvo svoje domišljije. Avtor, ki je že dvakrat prejel Lambda Literary Award, v svoji knjigi oriše zapleten čustveni in sentimentalni zemljevid, ki zagovarja spolnost v vseh svojih različicah, s tem pa ponuja domiselno in pogumno hvalnico življenju brez predsodkov.  

Lawrence Schimel se je rodil 1971 v New Yorku, a že od 1999 živi v Španiji. Piše v angleščini in španščini. Doslej je objavil več kot sto knjižnih naslovov, med drugim pesniško zbirko Zajtrk v postelji (Desayuno en la cama), zbirke kratkih zgodb Zaljubljena fanta (Dos chicos enamorados), Obdarjen (Bien dotado), Moj fant je škrat (Mi novio es un duende), strip Počitnice na Ibizi (Vacaciones en Ibiza). Piše tudi za otroke, v slovenščini je doslej izšlo nekaj njegovih slikanic: Sosedje in prijatelji (2008), Boš bral knjigo z mano? (2009), Cecilija in zmaj (2010), Tak kot drugi = Just like them (2011), Spuščanje zmajev (2013). Večkrat je že gostoval v Sloveniji. Prejel je nekaj nagrad, med drugim Lambda Literary Award in Independent Publisher Book Award, v Sloveniji tudi zlato hruško za slikanico Cecilija in zmaj. Njegova besedila so prevedena v več kot trideset jezikov. Svoje pisateljevanje dopolnjuje s prevajanjem.