V PETEK, 30. marca 2018, od 20. ure dalje bo v prostorih Društva slovenskih pisateljev na Tomšičevi 12 v Ljubljani potekalo MARATONSKO BRANJE nove knjige NATAŠE VELIKONJA PREVEČ VLJUDNA

BEREMO:

Gabriela Babnik

Cvetka Bevc

Lukas Debeljak

Nina Dragičević

Marko Karlovčec

Majda Kne

Dejan Koban

Nina Kokelj

Barbara Korun

Meta Kušar

Anja Novak

Iztok Osojnik

Tibor Hrs Pandur

Ivo Svetina

Maja Vidmar

in drugi

Vabljeni!

Nataša Velikonja je sociologinja, pesnica, esejistka, prevajalka. Leta 1992 je diplomirala iz teoretske sociologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in za svojo diplomsko nalogo prejela fakultetno Prešernovo nagrado. Objavila je šest knjig poezije; njen prvenec Abonma iz leta 1994 velja za prvo deklarirano lezbično pesniško zbirko na Slovenskem. Sledile so Žeja (1999), Plevel (2004), Poljub ogledala (2007), Ostani (2014) in Preveč vljudna (2017). Objavila je tudi štiri knjige esejev in znanstvenih razprav; v zadnjih dvajsetih letih je obenem v različnih medijih tako doma kot v tujini objavila tudi več kot petsto esejev, kolumn, socioloških razprav in drugih avtorskih prispevkov. Prevedla več knjižnih del lezbične in gejevske teorije ter radikalne družbene kritike, pa tudi teorije arhitekture in oblikovanja. Sicer deluje na več področjih družbenega, kulturnega in umetniškega življenja v Sloveniji: bila je urednica Časopisa za kritiko znanosti, urednica revije Lesbo, dolgoletna kolumnistka Radia Študent, od leta 1993 sodeluje v homoseksualnem aktivizmu, je ustanoviteljica Lezbične knjižnice v AKC Metelkova. Od leta 1995 ima status pesnice, kritičarke in prevajalke. Leta 2016 je bila za svoje delo nagrajena z Župančičevo nagrado. 

O KNJIGI »PREVEČ VLJUDNA« (Hiša poezije, 2017)

Pisateljica in kritičarka Gabriela Babnik je v dnevniku Delo uvrstila knjigo Nataše Velikonja Preveč vljudna med knjige leta 2017. Literarni kritik Marko Elsner Grošelj je za Radio Ars napisal, da gre zanajbolj izzivalno knjigo lanskega leta. Knjiga je uvrščena na letošnji festival Pranger. Petnajst literarnih kritikov in kritičark jo je v vsakoletni analizi Centra za slovensko književnost uvrstilo med deset najboljših knjig lanskega leta. 

Pesniška zbirka Preveč vljudna, ki je izšla konec leta 2017 kot ena od zmagovalk literarnega natečaja založbe Hiša poezije v ciklu Sončnice, nadaljuje pesniško oblikovan družbeni komentar, ki ga s prepoznavno mešanico liričnosti in družbene kritike ustvarja v svojih delih Nataša Velikonja. Gre za avtobiografsko pisanje, skrajno individualizirano pozicijo lezbične intelektualke, ki naletava ob različne plasti mikrooblasti. To je tudi tema njene tokratne pesniške zbirke. 

Ta mikrooblast je raztegnjena preko vseh področij intimnega in družbenega življenja, prisotna je povsod, ne le v konvencionalnih središčih represivnega delovanja, temveč tudi tam, kjer bi lahko pričakovali sožitje, podporo, bratstvo in sestrstvo, upor, odpor, skratka, tudi v ljubezni, prijateljstvih, emancipatornih gibanjih, manjšinskih skupnostih, manjšinskih scenah, tudi pri njihovih podpornikih, deklariranih borcih za boljši svet. Zato je objem družbene hipokrizije toliko bolj totalen in strupen, kajti izhoda prav zaradi vseprisotnosti represivnih mehanizmov in zlaganosti prizadevanj za ta boljši svet ni. Družbeno delovanje, na katerem bi lahko temeljila sprememba, je prepredeno z osebnimi psihopatologijami, nereflektiranimi kolonialističnimi identifikacijami in torej z neverodostojnostjo, kritično slepoto, nemo oblastjo, ki pravzaprav omejuje družbeni napredek. Avtorica z analizo izvajanja oblasti in hegemonije izriše mnoge specifične oblike družbene hipokrizije, ki bi jim nekoč lahko rekli konformizem, danes pa še to ne več, saj ne gre več niti za logiko oblikovanja dolgotrajnejše strukture, temveč za zgolj trenutno, hipno zadovoljitev oblastnega, egomaničnega refleksa. Ta vsesplošna družbena shizofrenija, ta igra brez pravil, vodi v družbeni kaos, nenehno konfliktnost, vojno vseh proti vsem, predvsem pa v družbeno regresijo. Avtorica »razpira družbeno telo, z jezikovno preciznostjo praska po njegovem tkivu in izvaja obdukcijo družbenega«, je napisala pisateljica in skladateljica Nina Dragičević v oceni knjige za Radio Študent. Skladno s tem tudi diskurzivno prelamlja z družbeno korektnostjo.