P. Karel Gržan se je v najnovejši knjigi lotil usodne polarizacije, ki jo na globalni ravni nevidna taktirka vodi v smer nerazrešljivega, nenehnega spopada, v smeri interesa globalnega imperija kapitala. Premierno predstavitev prvega zvezka si lahko ogledate tule, drugega zvezka pa tule; naslednja predstavitev bo vKnjižnici Domžale v ponedeljek, 20. marca, ob 18. uri.   "Ko je konec aprila 2016 nizozemska podružnica Greenpeacea objavila vsebino pogajalskih dokumentov glede sporazuma TTIP, je postalo jasno, zakaj zločinski politiki te vsebine skrivajo pred ljudmi – pred navadnimi Evropejci in navadnimi Američani. Če ne bi bili zločinski zoper njih – nas, bi bila lahko pogajanja veliko bolj transparentna. Z malce poglobljenim uvidom je razvidno, da nas želijo zastrupljati s hrano. Ali gre za načrtovani pomor odvečnežev? Ali s tem, ko neovirano vstavljajo v semena neplodnost, zaustavljajo naravno razmnoževanje nas odvečnežev, ki nas lahko kot delovno silo nadomestijo mnogo cenejši roboti? Ali gre za najbolj sprevrženo uničevanje/zmanjševanje populacije v zgodovini človeštva, ki mu z znanstvenimi raziskavami streže znanost, ki to početje ovija v celofan, da manj zaudarja njena etično gnila prodanost Interesu?"   V knjigi patra Karla Gržana Vstanimo, v suženjstvo zakleti! - drugi zvezek je kar na 574 straneh pravkar izšel pri Sanjah - kar mrgoli misli in pripovedi, ki so čudovito in nujno zdravilo za ranjeno dušo in srce, ki ju hoče preglasiti in uničiti sila brezupnega pohlepa.   "In iz lastnega izkustva – sobivanja z živalmi – vam lahko povem: živali imajo dušo! – To mi je prav v teh dneh potrdila moja priletna soseda, ki zna razmišljati ne le z ukalupljeno pametjo, pačpa tudi s srcem, z dušo. Rekla je: »Žival je glih tak kot človek.« Prijatelj mi je pripovedoval, kako je v trenutku obupa, ko je mislil končati življenje, konj preskočil ogrado, pridirjal k njemu in ga začel tolažiti. Tudi sam sem doživel v »noči« doživljanj, da so se mi približale na dotik tri srne in me umirjale z blagim pogledom. Batost in Kapra (moja prijatelja v konjski podobi) sta prva zaznala, da me je zadela možganska kap; med boleznijo sta me sprejemala še posebej pozorno in sočutno – terapevtsko, bolj kot kateri koli človek."