Vsakič, ko se iz profesionalne nuje lotim branja nove knjige Aleksandre Kocmut – in napisala jih je že okoli osemnajst, med njimi tudi obilico otroških – se ponovno spomnim, zakaj je nikoli ne primem v roke v prostem času. Preprosto nisem del bralstva, za katerega Kocmutova primarno piše, nekaj težav pa imam tudi s tem, da bi povsem brez cinizma detektirala vse tiste, ki v njeni literaturi lahko naivno uživajo. Njene romane, denimo Pripeta s krvjo, sama vedno znova berem kot razčustvovano čtivo, ki bi si ga lahko kak potrpežljivež privoščil kvečjemu kot obupan poskus preganjanja slabega vremena na osamelem otoku ob kakšnem dopustniškem dnevu. In nič drugače ni, žal, z avtoričino novo zbirko kratkih zgodb, skrivnostno imenovano Prehajalec.
Kot gre slutiti iz naslova, temelji knjiga na okultni tematiki prehajanja iz konvencionalne resničnosti v ne zmeraj pojasnljivo, mistično, vsaj deloma patološko okolje. Morda neresničnost, morda nadresničnost, ne bi pa tovrstne vzporedne realnost kot pisec spremne besede Dani Bedrač na hitro potisnila kar pod jurisdikcijo težkokategornega metafizičnega. Poglejmo v zgodbe: Marinka iz uvodne Rdeči čas v prijateljičini odročni hiši, zaradi izgube partnerja, izgublja še razum. Zblojena Julija, junakinja zgodbe Dan, ko je izginila mačka, poseduje poleg svoje ljubljenke Afre tudi nekaj čarovniških moči. Luciji in Zali iz Satovja naj bi umrl mož oziroma oče, onidve pa bi se želeli še po smrti povezati z njim. Novinarju iz zgodbe 2012, ki se je razšel z dekletom, uganke, kdo je neznanec, ki prek računalnika čudežno dopolnjuje njegovo sprva fikcijsko, nato pa vse bolj avtobiografsko pripoved o izgubljeni ljubezni, kot kaže, ne bo uspelo razrešiti. Osirotelima cirkuškima artistkama iz zgodbe Sprehajalec, sestrama Ami in Simoni, vedeževalski tarot napove tragično življenjsko spremembo, potem pa se pred njima nenadoma pojavi moški, blagozvočno imenovan kar Promeneur, ki ju, kot sklepamo iz nadaljevanja, tik pred zdajci reši vsaj pred vojno. Njegova vloga nekakšnega vodnika pri popotovanju med svetovi, ponovno se namreč pojavi tudi v sklepni zgodbi Morda pes. Ali sploh ne pes, pa je tudi tista, ki najbolje uteleša sam naslov ali pač prehajalsko tematiko obravnavane zbirke kratkih zgodb.
Če tovrstnega prehajanja med svetovi, kot ga v usode svojih junakov vplete avtorica, ne obsodim nemudoma za za lase privlečenega, ugotovim, da Aleksandri Kocmut nepričakovanih zgodbenih obratov zlepa ne zmanjka in da je ritem njenih zgodb s slutnjo temačnega obetavno stopnjevan, mestoma celo v presenetljivo pomenljive zaključke (Rdeči čas, Satovje, 2012). Njenim junakom je torej skupna bodisi sposobnost, da komunicirajo z neke vrste onostranstvom, bodisi so tamkajšnjim temačnim silam nehote podrejeni, obenem pa pogosto prispevajo k že povsem sprevrženim medčloveškim odnosom, kar dodatno utrjuje tezo izbrane zbirke kratkih zgodb – da je nekim neimenovanim, usodnim silam bržkone podvržen prav vsak izmed nas. Primerno demoničen je denimo z močjo obsedeni junak Profesor, ki zlorablja, tudi spolno, svoje študente, posebne vrste ptici pa sta recimo še protagonistki zgodbe Dan, ko je izginila mačka, mati je namreč prepričana, da je hčer obsedel hudič, kar zgleda takole: »Več kot enkrat je slišala mamo razmišljati o žrtvovanju, in vedela je, da mama nima v mislih simbolike ali vsaj kakšne živali, na primer jagnjeta ali kozlička. Ne, kozliček bi bila ona.«
Omenjeni citat seveda ni edini te vrste v knjigi, in ni edini, ob katerem bi se najraje dobrovoljno zakrohotala. A že nekaj vrstic kasneje ugotovim, da ne gre za ironično poigravanje z jezikom, temveč bržkone za nekoliko preresen namen avtorice, ki si je na hrbet oprtala težko breme dramatiziranja za vsako ceno. Njene zgodbe tako ne minejo brez tragikomičnih vremenskih napovedi, ki nujno napovedujejo prav tako zakisano atmosfero zgodbe, ki si je nikoli nisem želela brati: »Jesen je z vejevja hrastov in lip stresla večino listja in prekrila zelenice z rumenkastim zadahom po jutranji zmrzali in vloženi papriki« (Dan, ko je izginila mačka). Polne so pokroviteljskih namigov, ki naj bi, sklepam, starejšim bralcem, ki denimo niso na tekočem z delovanjem urejevalnikov besedil, olajšala spremljanje zgodbe: »… saj je že zdaj kup besed rdeče podčrtanih. Program Word mi torej sporoča, da preveč hitim in da sem preveč površna. Zato bom kar končala tale zapis. Naj ga shranim?« (Rdeči čas). Ter poskusov obujanja humorja iz devetdesetih: »Ikona ima v resnici še kak drug pomen, ti računalniško dete,« ji je rekla. »To je podoba, lahko tudi kip, nekaj stvarnega, kar zares lahko primeš v roko.« »Dobro,« je odvrnila Zala, »še sreča, ker tu zgoraj ne vidim nobene miške, kaj šele računalnika« (Satovje). Že slišanih stereotipov o moških in ženskah ne utegnemo pogrešati: »Tudi sam sem z veseljem pozabil na svojo prtljago, v kateri so bili zbasani bivša žena, hiša, ki sva jo skupaj zgradila in nato prodala, najina neplodnost, moj skok čez plot in njeni izleti v histerične pokrajine, v katerih so z neba viseli noži in so v kozarcih rožljali prozaci in seroqueli« (2012). Najdemo tudi slutnje, ki več niti ne poskušajo biti poceni pravilo kvazi žanrske, menda srhljive literature, temveč so samo še prazne puhlice: »Ko jima vošči lahko noč, jo navda močan občutek, da se vidijo zadnjič« (Sprehajalec). Nakar so tu še scenariji, v katerih vladajo čudeži, ki so le redko dobro pojasnilo za nenavadne okoliščine: »Kaj mi bo svetovala zdaj, ko sem se ujela v telovadnici, ki se je kot po nekakšnem čudežu spremenila v ledenico?« (Lucy).
Jezik, ki ga avtor spremne besede bere kot lahkotno pisateljsko govorico in nesporno literarno vrednost, me zaradi uborne preprostosti odvrača od branja. Celo več, jemlje mi dobrohotno vero v književnost, ki naj bi nas popeljala onkraj že izkušenega, predvsem pa onkraj hkratnih izumetničenih in preobloženih slogovnih neokretnosti tipa »… zaenkrat bi mi zadostoval že drugačen pogled na vso stvar, pogled zdrave (kmečke) pameti, četudi podmazan s salom obrekljivosti in žolco mrhovinarstva« (2012).
Do sem je torej že jasno, da je po mojem mnenju nova zbirka Aleksandre Kocmut prej slaba šala kot dobra knjiga, ki ji sicer ne bi škodilo še več medzgodbenih navezav, kakršna se denimo zgodi med zgodbama Rdeči čas in 2012 ali med zadnjo Morda pes. Ali sploh ne pes in več v zbirko vključenimi zgodbami, kjer ponovno srečamo že znane junake. Nazadnje je pozitivna lastnost Prehajalca tudi to, da gre za z dolžino dobro umerjeno, razmeroma kratko zbirko osmih zgodb, kar pa avtorici še vedno ne bo prineslo novih bralcev. Če so stari zaverovanci v intuitivno s tako enodimenzionalno preproščino, ki brede že v šund, zadovoljni, bodo morebitni novi bralci ostali povsem nepotešeni. Zbirka Prehajalec bi lahko sodila vsaj med povprečno slovensko literaturo, če bi avtorica dvignila jezikovno-slogovno raven svojih zgodb in se izognila nepotrebnim, obrabljenimi sentimentalnostim. Zdaj knjiga nima pravega naslovnika predvsem zato, ker bi rada dosegla ljubitelja žanrske književnosti – in kakovostne slovenske nam res manjka –, a to počne z zgrešeno domnevo, da je tak bralec nezahteven in da je njegova edina želja avtor, ki se ne potrudi zares. Takih pa imamo v slovenski književnosti že dovolj.
