Šučur Maja

Stopnjevanje tempa

Roman Marjana Žiberne Norma je prijetno presenečenje. V časih, ko nam tekaški romani od Murakamija pa do Ruglja že naklepno padajo iz založniških izložb v nakupovalne ali pač bralne košarice, nastopa avtorjev najnovejši roman kot prijazno vabilo sosedovega mulca na lahno hopsanje okoli igrišča, ne pa kot vsiljiv poziv netekaču na (bralni) maraton. Zagotovo ne škodi, da se je Žiberna sam dolga leta preizkušal kot atlet na srednje in dolge proge, še manj, da tudi sicer deluje kot novinar in pisec reportaž za različne časopise in mu torej dobro teče tudi beseda. Po Beznici v Kitalah, Baznem ščurku ter Dobrem pastirju in drugih kratkih ženskah se je tokrat pisateljsko rekreiral z delom Norma, ki bi bilo nemara pol krajše, če bi govorilo zgolj o ljubezni do teka, ne pa tudi o ljubezni do ženske.

Če avtorju nekoliko prizanesem s komentarji na račun starokopitnih manevrov, ki se jih loteva z vzporedno ljubezensko pripovedno nitjo, da bi na limanice ujel še romantike željne bralce z najbolj trepetavim srcem, ki ob atletskih podvigih zgolj zdolgočaseno utriplje v ustaljenem ritmu, je prav priznati, da je njegov pisateljski recept spodoben. No, na vsak način je vljudno, da se glavni junak bolj kot za Normo poganja za normo. Kljub temu, da ga je, tekača, nenavadna bolezen za nekaj časa priklenila na bolniško posteljo, zdravnik pa mu je strogo odsvetoval nadaljnje tekmovalno udejstvovanje, si mladenič za cilj zastavi, da bo dosegel pripravljenost za olimpijske igre. A kot v vsakem življenja vrednem življenju je tudi v tem romanu bolj kot cilj pomembna pot – bralec tako za junaka bolj kot na sami tekmi navija na napornih pripravah.

Te so najprej sestavljene iz službenega paberkovanja, junak je namreč doštudiral novinarstvo, vse odtlej pa se skozi mesece prebija skromno, kot vsak pošten honorarni sodelavec več časopisnih redakcij, še najraje športne. A ker pisanje o dopinških kontrolah ni najbolj vzburljiv del slovenskega novinarstva, je Žiberna svojemu protagonistu tokrat naprtil kar breme dežurnega pisca erotičnih do mehko pornografskih zgodbic za neresen internetni portal resnega časopisa ter vlogo desničarskega spletnega komentatorja. Oboje bi, srboritež, opravljal za dober denar in anonimno, ob nezavidljivem materialnem položaju po dolgotrajni bolniški pa nima pravega razloga, da bi take delovne priložnost zavračal, četudi bi bilo to morda smotrno zavoljo bralca, ki ob takem novinarskem portfoliu vendarle pomisli, da avtorja po nepotrebnem tako skrbi, da njegov glavni junak ne bi izpadel dovolj kul.

Simpatičen je, ker se zdi njegovo prvoosebno pripovedovanje zavzeto in zabavno hkrati: »Nisem tekel v počasnem posnetku s pet ali šest metrov dolgimi plavajočimi koraki skozi valujoče žito, ves lahkoten in močan, kot predvidevajo taki scenariji, pač pa z običajnim korakom po cesti, …« Občasno neotesanost si lahko privošči, ker se navadno odkupi z razgledanostjo in načitanostjo, četudi se v romanu nekam preuranjeno znajdejo primerjave med izgovarjanjem biokemijskih izrazov njegovega dekleta in Pavčkovo poezijo. Pristno slovensko se zdi njegovo izogibanje vselej zaskrbljeni, a ljubljeni materi, ki bi od njega zdaj že rada vnuke, še bolj odkritosrčno pa je naklonjen prijateljem, ki ga podpirajo pri njegovih tekaških načrtih. Ker je očitno, da svoje delovne obveznosti zanesljivo in celo z nekaj veselja opravlja tako rekoč z levo roko, mu ostane dovolj časa, da je obenem še trener skupine rekreativnih tekačev, vse bolj spontano pa narašča njegova želja, da bi se kljub zdravnikovemu odsvetovanju vrnil na atletsko stezo.

Ko v bolnišnici spozna še mlado pripravnico Normo (ki ji je v resnici ime Petra, a se je ob smrti očeta in sestre Norme od silne bolečine preimenovala kar v Normo, kar je prikladno edinole za avtorja tega romana), se mu zazdi, da zmore prav vse. Ko se zaljubi, se torej šele dodobra ogreje tudi za maraton, a tu se težave, tudi avtorjeve, šele zares začnejo. Medtem ko nerodni protagonisti »plete pogovor tako, kot ga plete moški pred žensko, na katero bi rad napravil vtis, ne da bi bilo to vidno celo iz letala«, Žiberna v njegovi zaljubljenski (ne)moči pretirava do patetike, ki se zdi za junaka, njegovi (zapozneli) mladosti navkljub, pretirana. Slednji najprej porabi preobilico časa, da se vendarle opogumi za prvi poljub, in ko se mu ob raziskovanju Norminega telesa »nebesa spustijo naravnost na zemljo«, si bralec to najprej razlaga kot nemoč izrabljenega ljubezenskega diskurza, ki se ga Žiberna menda zaveda, ko položi junaku v usta preprost opis, da je Norma »izgledala tako, kot pač izgleda lepa ženska v septembrski svetlobi v očeh moškega, ki ga vse bolj privlači«. Ko ob Normi, ki ni le medicinka, ampak obenem celo perspektivna glasbenica v orkestru, ki izvaja prvovrstno klasiko, še balet dobi povsem novo mesto, operne arije pa nehajo biti zgolj truda polno, a povsem nesmiselno, neposlušljivo naprezanje glasilk, začne bralca po malem zapuščati naklonjenost do tega najstniško zaljubljenega trapa. Norma pridobi še dodatno dimenzijo, namreč »privlačnost, kakršna je rezervirana za inteligentne ženske«, zato bralec sklene, da je zabavljača, ki naj bi bil poklicni besedni inovator, ob smislu za humor zapustil še občutek za jezik. Ob globokoumni ugotovitvi, da je Norma nanj vplivala tako kot nobena od žensk, ki jo je imel pred njo, bralec še triindvajsetič nemočno zazeha od očitnosti očitnega.

V najboljšem primeru se je torej avtorju zgolj ponesrečil poskus srčkanega ironiziranja prve prave zaljubljenosti odraslega moškega, ki je sicer v sebi končno »začel odkrivati gen za ustalitev«, a bo še nekaj časa zelen kot nezrela hruška, v čemer ne izstopa kot posebej edinstven profil slovenskega literarnega junaka. Sledi, jasno, razpad razmerja, ki zgolj protagonista (bralca pač ne) ujame boleče nepripravljenega. Izmuzljiva Norma, o kateri izvemo tako zelo malo, ker se je po smrti sestre in očeta čustveno povsem zaprla vase, kar je spet prikladen izgovor za avtorja, ki se mu s tem ženskim likom posledično ni bilo treba zares poukvarjati, namreč dozira ljubezen tudi drugemu moškemu, in to prav junakovemu nepriljudnemu zdravniku. In bralskemu občestvu ne preostane drugega, kot da potrpežljivo čaka, da bo iz te travmatične ljubezenske izkušnje protagonist vendarle stopil vsaj osebnostno zrelejši. Občasni seksualni stiki z bivšim dekletom in odločitev za uživanje prepovedanega eritropoetina, ki naj bi mu pomagal pri teku, se ne zdijo korak naprej, povišanje najemnine za stanovanje in znižanje honorarjev za objave prispevkov sta še dodatna zavora, a paket slabih novic njegove misli vsaj preusmeri na edino zares pomembno stvar – na tek.

S preprosto rešitvijo, da bo vsako poglavje naslovljeno z dodatno pretečenimi 1.000 metri, avtor učinkovito opozarja na junakov napredek, tako tekaški kot, navsezadnje, življenjski. V 42. poglavju protagonistu – in to brez prepovedanih sredstev, od Norme je namreč namesto eritropoetina prejemal placebo – uspe brez zdravstvenih težav preteči maraton, pa ne na tekaški tekmi, kamor ga je po zmago ves čas gnal tekmovalni duh, temveč v intimi, na domačem stadionu. »Tekel sem zase, a ne sam,« opisuje simbolno nagrado in pomoč prijateljev, ki so ga vse kilometre spodbujali, bralcu pa s tem namigne, da je na cilju najbrž odvrgel tudi zajetno zalogo neproduktivne in zaletave nezrelosti.

Še preden pa si junak tekaško uro ponastavi na začetek in se ogreje za kak nov življenjski krog, ga pričaka novica o smrti. Pa ne materini, ki je nedavno zbolela za rakom in mu v istem mahu, kakšna superženska, kupila še stanovanje, s čimer je rešila njegov stanovanjski problem. Žiberna ob koncu romana pretkano dvigne napetost z novico o pogrebu, ki je po poslednjem, poslovilnem sms-u, ki ga od bivšega dekleta prejme protagonist, pričakovano prav Normin; življenje je izgubila pod plazom na mestu, kjer sta pred natančno enim letom skupaj plezala. Njena smrt ne preseneti bralca, ki se je dovolj natančno zatopil v nekatere junakove sicer redke retrospektivne izjave že v prvi polovici romana: »Tako vesele, skoraj otroško razigrane, je nisem videl nikoli prej ne pozneje.« Tovrstna nenadna in zgolj momentalna sprememba pripovedne perspektive, ki se sicer osredotoča na sočasno dogajanje, tako sprva vnaša nekaj nejasnosti in najprej rezultira zgolj v zli slutnji, a k sreči ne ostane le zablodel pisateljski prijem brez logične posledice.

Ob žalnem slovesu, ki pomeni tudi dokončen zaključek njune ljubezni, igra orkester pomenljivo Schubertovo Nedokončano simfonijo, junakovi kilometri pa so v naslovu zadnjega poglavja, kjer abotno mladost, zdi se, zamenja odrasla potrpežljivost, že pripravljeni na nov začetek (0.000 m), kar je optimalen zaključek romana, ki je ves čas v nevarnosti, da bi se prevesil v zgolj še en ljubezenski bluz, a v svojem bistvu kljub vsemu ostaja tekaški. Z domiselnimi slogovnimi utrinki, sploh, ko ti niso specializirani ljubezenski kometi, Žiberna večino časa drži dovolj dinamičen tempo in zadrži bralčevo pozornost, četudi je slednja bolj kot teku po atletskih stezah namenjena teku skozi življenje. Ali pa prav zato. Kondicijo je navsezadnje mogoče nabirati tudi s prebiranjem kratkočasnih romanov, kot je Žibernova Norma, a za nekoliko resnejše obete bo potrebnega še malo več avtorjevega truda.

Vir: DSLK