Rus Žiga

Uspešno poigravanje

Blaž Kutin, vsaj po prvencu sodeč, ni avtor, ki bi se pri pisanju zanašal na učinek, ki izhaja iz prepričljive narativne konstrukcije »vsakdanje realnosti«. Dvajset kratkih in še krajših zgodb v njegovi stodvajsetstranski zbirki Tempirana bomba je tako rekoč brez izjeme zgrajenih okoli dogodkov, ki zvenijo vsaj nenavadno, če že ne povsem fantastično in bizarno. V tistih zgodbah, ki nas sicer čudijo, a bi še lahko bile na nek način »realne«, srečamo denimo mladega očeta, ki svojega živahnega sina priveže na stol, mladeniča, ki po spletu naključij postane glas, ki najavlja postaje na nemških vlakih in tramvajih, ali izgubljenca, ki mlademu režiserju na vsak način želi prodati svojo filmsko zamisel. V drugih, bolj fantastičnih zgodbah se znajdejo starejša gospa, ki spleza v globoko luknjo na cestnem gradbišču, zdravnik, ki soustvarja resničnostni šov in med vožnjo na svoj vikend sreča govorečega nosoroga, polkovnik, na katerega je z neba padel klavir, ali sin, ki pojé vse okoli sebe, vključno s svojimi starši.

Pri tem ne gre spregledati, da je nezanemarljivo število Kutinovih likov nekakšnih obsedencev, ki jih taka ali drugačna ideja ali želja posrka vase in popolnoma okupira njihova življenja. Človek, ki postane obseden z neznanim telefonskim klicateljem; stric, ki si kot smisel življenja zastavi, da bo vsak dan točno opoldne potegnil vodo na stranišču; ženska, ki želi celo življenje izvedeti, katera je »tretja sorta ljudi«, o kateri ji je na smrtni postelji govoril ded. Le malokoga med njimi njihova obsedenost pripelje do kakršnega koli smiselnega konca ali dopolnitve, nekateri pa celo spoznajo, da bi bila taka dopolnitev nezaželjena. Kot ob koncu zgodbe pripoveduje lik, ki je nasledil stričevo častno nalogo potega vode na stranišču: »Ne bojim se, da ne bom potegnil. Bojim se, da se ne bo zgodilo nič.« Ali kot sklene junak, ki premišljuje, da bi po letih zvonjenja dejansko stopil v stik s skrivnostnim klicateljem, a na koncu vendarle omahuje: »Lahko bi me zavrnil. Lahko bi rekel, naj se poberem. Tako pa je bilo vse še pred nama.«

Zdi se, da ti liki, vsaj zadnja dva, na nek način dojamejo nujnost odmaknjenosti svoje fantazije: ob poskusu njene uresničitve bi se fantazija v resnici spremenila v neposrečeno neizpolnitev, življenje pa bi zopet zajela banalnost in nesmiselnost. Nekatere druge Kutinove zgodbe, bolj popisi bizarnih situacij kot pa prave pripovedi, po drugi strani zabredejo prav v tovrstno žalobno življenjsko absurdnost. S svojo nesmiselnostjo, nelogično brezčutnostjo likov in njihovo redkobesednostjo nas te zgodbe, še posebej denimo Jutro s polkovnikom Jamesom L. MacAllistrom, lahko spomnijo celo na določene filmske vzporednice, denimo na filmska dela Roya Anderssona – vpliv, ki glede na avtorjev siceršnji poklic ni povsem izključen. Zgodbe, kot je polkovnikova, nam posredujejo predvsem občutek nekakšnega praznega, slepega in brezciljnega zrenja na življenjske nesmisle. Kot pomisli polkovnik: „Nihče ne ve, kdaj ali kako ali zakaj, in to je tisto, kar zares ubija. Ko se prijaviš v vojsko, veš, v kaj se podajaš. (…) In če ti zdravnik oznani, da si smrtno bolan, ne potrebuješ drugega kot ščepec domišljije, da bi sprevidel, kaj te čaka. Ko pa se prebijaš iz maternice, te nihče ne posvari. Nihče ničesar ne reče, kajti nihče ničesar ne ve.“

Povsem enotne tematske rdeče niti skozi vse Kutinove zgodbe vendarle ne moremo povleči. Med njimi je tudi nekaj takih, ki ostajajo zgolj na ravni zabavnega prebliska in niso nadgrajene ali razvite v nobeno posebno smer: ko denimo v zgodbi Vrnitev sin s svojim novim dekletom po daljši odsotnosti obišče svojo družino, ugotovi, da so se medtem vsi člani »spreobrnili« v zaprisežene metalce – in to je nekako tudi to. Pri nekaterih izmed zgodb se tudi zdi, da so elementi nametani skupaj nekoliko naključno, prej kot produkt kakšne pripovedovalne družabne igre kot pa poglobljenega premisleka: »Vzemi doktorja, dodaj resničnostni šov, vrzi v zmes še govorečega nosoroga« - in tudi to je nekako že to. Navsezadnje je tisto, kar druži vse zgodbe zbirke, prej kot enotno »sporočilo«, predvsem njihova osnovna pripovedna naravnanost, ki se domiselno poigrava tako z vsebinskimi kot s pripovedovalskimi zasuki. Že v prvi zgodbi nas denimo pričaka blago postmodernistično izenačevanje med »realnostjo« in fikcijo – »glavni lik« si zamisli svoj alter ego, ta alter ego pa kmalu prične razmišljati o njem – tudi pozneje nas v zgodbah pogosto presenetijo nepričakovani pripovedovalski zavoji. V že omenjeni polkovnikovi zgodbi denimo prav zadnji stavek prizna bralsko skupnost, ki je zgodba pred tem ni prav nič nagovarjala: »S to mislijo vas polkovnik James L. MacAllister zapušča, čeprav niti vojna ni.« V zgodbi Na strehi sveta pa nam denimo v oči pade stavek, ki je kot izrezan iz obnove kakšne telenovele: »Med bivanjem v bolnišnici je padla v oči šarmantnemu mlademu zdravniku Jonathanu.«

Glede na dokaj enotno humornost zbirke Tempirana bomba bi lahko zgodbe skoraj oklicali za »humoreske«. Pripovedni način, s katerim zgodbe predstavljajo svoje junake – pogosto nekoliko »uradno«, z imenom in priimkom, ter raje z malo pripovedne distance, kot pa da bi se preveč tenkočutno posvečale njihovim notranjim svetovom – nas lahko spomni celo na nekatere klasične primere žanra, kot sta Gogoljev Nos ali Plašč. Pa vendar bi z oznako »humoreske« Kutinove zgodbe ponižali na tisto vrsto tekstov, ki imajo en sam, precej omejen cilj, in jim ni mar za nič drugega. Tempirana bomba takih ambicij nikjer jasno ne izpostavlja, njeno stalno poigravanje z vsebino in formo pa nikoli ne izkazuje preveč krčevitih želja po ugajanju. Kljub temu so mnoge med pripovedmi bolj zabavne od marsikatere »humoreske«, ki si to želi res očitno doseči, hkrati pa humor, vsaj pri najboljših zgodbah zbirke, nikakor ni edini doseženi učinek.

Objavljeno: 05.09.2017 | Vir: DSLK