V uspešnem in nagrajenem romanu Vojaki Salamine, ki je že preveden v slovenščino, v Kataloniji živeči pripovednik Javier Cercas piše o nekdanjem vojaku, ki je med drugo svetovno vojno osvajal utrdbe v Severni Afriki in ga ima za vzor človeka, ki – podobno kot peščica Grkov pred Perzijci – brani celotno civilizacijo. Na drugi strani te heroične zgodbe je poskus rekonstrukcije biografske epizode protofrankista, enega prvih s strankarsko knjižico in dvornega pesnika, ki ga ceni falanga. O njem pripovedovalec zasledi podatek, da so ga med begom na nedoločljivi meji med vojskama zajeli republikanci, vendar ga je eden od njih iz neznanih razlogov izpustil. Cercas se obilo popase na špekulacijah o tem, ali je njegov prav na bolanovski način najdeni prijatelj ta isti vojak – drzen, kadar je treba poskrbeti za kulturo in demokracijo, ter spravljiv in spoštljiv do človeškega življenja, kadar je to ogroženo.
Tokratni Cercasov prevod, Motiv, je na posamezna oštevilčena poglavja razčlenjena novela o pisanju, natančneje o pisateljskem vsakdanjiku pravnika, ki se odloči, da bo spisal roman. Vsega se loti jako ambiciozno, premišljeno in v prepričanju, da je pisanje predvsem napor in nekoliko manj stvar navdiha.
Začne z raziskavo in pripravami, med katerimi ugotovi, da o uboju starca s sekiro, kar po dolgem tuhtanju določi za motiv svoje knjige, postavljene v bližino kriminalnega in moralnega žanra, ne ve nič. Zato začne oblegati starega šahista, ki se rad pohvali, da je njegov ne ravno prazni sef ves čas, kadar je doma, odprt. Začne prisluškovati sosednjemu paru in njemu, ki je tik pred izgubo dela, napačno in maliciozno svetuje, naj si za obdržanje službe sploh ne prizadeva, ker bi delo tako ali tako izgubil. Vse zato, da bi razgibal dialoge sosedov, ki se slišijo skozi mejno straniščno okno.
Tako z veseljem opazuje, kako par posluša njegova napeljevanja in očitno vse bolj razmišlja tudi o starčevem sefu. In tako naprej: s tem, ko pretvarja realnost v material za fikcijo, s tem, ko režira realnost v skladu s svojimi potrebami, se realnost vse bolj uvihuje po njegovem scenariju. Samo vprašanje časa je, kdaj se bo pravi umor, spodbujen z raziskovanjem gradiva za knjižni umor, res zgodil. In kako bo njegovo napeljevanje sprejeto v trenutku, ko se bo začela prava preiskava, ne tista v literarne namene.
Cercasov prvenec je skoraj tipično premišljevanje začetnika o dometu in nastajanju literature, o njenem učinkovanju. Pri tem je včasih malo esejističen, drugič do svojega pravnika, ki se zadeve loti s čisto preveliko žlico in preveč perfekcionizma, tudi ironičen. Oprezanje za pravimi dialogi na stranišču, zapletanje s pohotno hišnico, virom informacij, skoraj tajna misija in skrivni rituali, učenje šaha – vse je malo osmešeno, malo pa tudi žanrsko všečno. Prav tako seveda ideja, da literatura spreminja svet, pa čeprav – kot v tem primeru – na slabše.
