Fotografija: Bogdan Kastelic
Mojca Dobnikar: »Prevajati teoretska besedila vselej pomeni tudi razvijati in soustvarjati znanstveno in strokovno terminologijo v domačem jeziku«
Mojca Dobnikar že skoraj štiri desetletja prevaja humanistično in družboslovno literaturo. Sodeluje z večino založb, ki pri nas skrbijo za prevodno literaturo s tega področja. Ves ta čas pa je vsaj enako pomembno njeno delo aktivistke za pravice žensk, najsi gre za prvi SOS-telefon za ženske in otroke ali za spletni portal spol.si, pri katerem že nekaj časa sodeluje. Spodnji pogovor se posveča njenemu prevajalskemu delu.
Katero delo vam je v zadnjem času predstavljalo največji izziv in zakaj?
Gotovo prvi zvezek Marxovega Kapitala, Thoreaujev Walden in Rabinowitchevi Boljševiki prihajajo na oblast. V vseh treh primerih gre za izredne pisce s specifično terminologijo in izdelanim, svojstvenim slogom. Pri terminologiji sem imela odlično podporo urednikov Cirila Oberstarja in Marka Kržana (Kapital) oziroma Leva Centriha (Boljševiki). Glede sloga me je, upam, dobro vodil jezikovni posluh; morda mi je bilo pri Kapitalu še najlažje, saj sem študirala filozofijo v času, ko smo morali pri profesorju Debenjaku temeljito poznati kar nekaj Marxovih del, nekaj pa sem jih pred leti že tudi sama prevedla.
Prevajanje teh treh del je bilo sicer garanje, ker se s prevodi vedno mudi, hkrati pa užitek, kakršnega močno pogrešam pri številnih sodobnih avtorjih in avtoricah, ki nimajo tako izpiljene terminologije in sloga. Včasih so prav neprijetno površni, uporabljajo veliko mašil itd. Tako lovim ravnotežje med zvestobo izvirniku in ljubeznijo do jezika in velikokrat me nagne v drugo smer. K sreči se vedno najde kak urednik ali urednica, ki me popravi. Iskanje tega ravnotežja je zame vedno največji izziv.
Dolgo že prevajate kritično humanistično literaturo. Bi rekli, da so se materialni pogoji dela od vaših prvih prevodov do danes spremenili? So danes boljši ali slabši?
Pred tremi desetletji sem se kot samozaposlena s prevajanjem lahko še kar spodobno preživljala, danes moj bruto dohodek ne doseže povprečne neto plače. Tudi sicer življenje v statusu samozaposlene ni preprosto. Vedno več je administrativnih opravil, vedno več predpisov in vedno bolj zapleteni so, tehnična oprema je čedalje zahtevnejša, vse to pa seveda terja denar in čas. V zvezi z reševanjem birokratskih zagat bi rada pohvalila Marijo Mojco Pungerčar in njen Novičnik za samozaposlene v kulturi, brez njiju bi bilo moje delovno življenje precej težje; veliko koristnih informacij pa dobim tudi od društva Asociacija.
Znano dejstvo je, da delovno svobodo, ki jo imamo, samozaposleni plačujemo z zdravjem – po navadi si lahko privoščimo le malo dopusta, bolniškega nadomestila ob običajnih zdravstvenih težavah, ki trajajo nekaj dni ali tednov, nimamo. Majhna sprememba na boljše je plačilo nadomestila za bolniško tudi v prvem mesecu, vendar žal samo v primeru, ko bolniška traja več kakor 30 dni, in tudi to le enkrat na leto.
Na delovne pogoje pa vplivajo tudi postopki subvencioniranja. Založbe za marsikatero knjigo šele spomladi vedo, ali jo bodo lahko izdale v tistem letu. Od decembra pa tja do februarja sem zato včasih brez resnejšega dela, nato pa moram delati po šest ali tudi sedem dni v tednu, da knjige pravočasno prevedem.
Prevedete več knjig na lastno priporočilo urednicam in urednikom ali se večkrat zgodi, da pridejo oni do vas z naslovi knjig?
V prevajalstvu sem že skoraj štiri desetletja in v tem času sem navezala dobre odnose z nekaj pomembnimi založbami humanistične in družboslovne literature, zato me po navadi delo sámo najde. Zgodi se celo, da ga moram zaradi zaposlenosti zavrniti. Sem in tja tudi sama predlagam kakšen prevod, predvsem feministične literature, saj je imamo občutno premalo.
Koliko je v domačem založniškem okolju prostora za prevodna kritična teoretska besedila s področij družboslovja in humanistike? Kakšen je odnos založb, urednic in urednikov ter nenazadnje tudi agencije za knjigo do tovrstne literature?
Tega prostora ni ravno malo – veliko se prevaja, veliko izdaja. Imamo kar nekaj, večinoma manjših založb, ki zagnano in z veliko uredniško skrbnostjo bralstvo zalagajo s klasičnimi in najnovejšimi teoretskimi besedili. Pa seveda nikoli dovolj – še vedno nimamo prevedenega marsičesa, kar bi morali imeti, tudi klasičnih del.
Prevajate besedila z zelo jasnim ideološkim horizontom, ne le teoretskim. Bi rekli, da prevajanje in izdajanje pripomore k produkciji prostora za politično refleksijo o družbeni realnosti? Ali pa morda vidite svoje delo na povsem drugačen način?
Prevajati teoretska besedila vselej pomeni, tega ne smemo pozabiti, tudi razvijati in soustvarjati znanstveno in strokovno terminologijo v domačem jeziku. Ob današnji vseprisotnosti angleščine, ki jo mlajše generacije na splošno obvladajo precej dobro, nekateri pozabljajo, da ni dovolj, če razumemo pomen tujega besedila, ampak moramo imeti tudi orodja, da ga izrazimo v slovenščini. Ni dovolj, da besedila razumejo tisti, ki so vešči tujih jezikov in so strokovnjaki in strokovnjakinje na kakšnem področju, temveč je pomembno, da razvijamo lastni jezik in s tem večamo dostopnost znanstvenih in strokovnih spoznanj za vse. V tem smislu je seveda odgovor na vaše vprašanje – da. In prav tako oziroma celo vedno pomembneje je, da večamo dostopnost spoznanj, ki nastajajo na drugih jezikovnih območjih, ne le na angleškem.
Se vam zgodi, da svoj prevod gledate čez leta in si mislite, kaj vse bi danes – morda ali predvsem tudi zaradi vedno novega znanja – prevedli drugače?
Pravzaprav vedno. Sem pa tudi skoraj pri vsakem prevodu čez leta presenečena nad svojo iznajdljivostjo. V idealnih razmerah bi prevod pustila pred izidom »počivati« vsaj pol leta, ne toliko zaradi terminologije, ki jo s sodelavci in sodelavkami založb, za katere največ delam (Krtina, Studia humanitatis, Sophia), vedno temeljito prečešemo, ampak bolj zaradi sloga. Jezik, iz katerega prevajam, me vedno nekoliko zapelje v svojo strukturo, in praviloma bi slovensko različico čez čas izboljšala.
Kaj vse je trenutno na vaši delovni mizi? Kateri prevod pripravljate?
Nedavno je pri založbi Sophia izšel moj prevod knjige Alexandra Rabinowitcha Boljševiki prihajajo na oblast. Revolucija leta 1917 v Petrogradu. Pri založbi Studia humanitatis zaključujejo prevod knjige Jacquesa le Riderja Modernité viennoise et crises de l'identité; prevedla sem za dobre štiri avtorske pole citatov nemško pišočih avtorjev. Pravkar sem začela prevajati knjigo Louisa Adamiča From Many Lands, ki bo izšla pri založbi Sophia in je svojevrsten izziv, saj gre, gledano prevajalsko, zame za novo področje.
Blaž Gselman