Uvodnik: Maja Kastelic

Foto: Maja Kastelic

Slikanica

V tednu knjižnega sejma v letu, ko slovenska slikanica praznuje 100 let, se je o slikanicah tudi v teoretskem smislu govorilo razveseljujoče dosti. Ljubljano je kot gost letošnje Založniške akademije obiskal Martin Salisbury, izjemen poznavalec področja slikanice z mednarodnimi kompetencami, medtem ko so domači strokovnjaki o njenem statusu in prihodnosti razpravljali na Debatni kavarni. Kako nenavaden se zdi položaj slikanice; hkrati je tako prisotna in vplivna – s proustovsko močjo prežema naše najzgodnejše spomine in predstave – obenem pa nemalo poznavalcev ocenjuje, da je v primerjavi z resnejšo literaturo ali ostalimi umetniškimi zvrstmi še vedno prezrta in podcenjena. To mi je sicer težko zapisati in ne verjamem povsem, kar je seveda subjektiven pogled strastne ljubiteljice, a brez sence dvoma ima slikanica v Sloveniji sijajno tradicijo, izjemne ustvarjalce, predane založnike in ne nazadnje še vedno izbirčno občinstvo.

Seveda so se slikaniške naklade v času, ko podoba in vidno zavzemata večidel našega sveta, skrčile na številke, ki verjetno neprijetno spominjajo na prve izdaje, knjiga pa je ob novih medijih le še ena od oblik posredovanja vsebin, ki se zdi ob dozdevno neskončnih kapacitetah digitalnega tudi precej omejena. A obenem ima slikanica kot popoln crossover medij v smislu generacijske strukture občinstva, kulturnega prostora in jezika, tudi neverjetne možnosti. Martin Salisbury ocenjuje, da gre, predvsem v obliki avtorske slikanice, za povsem nov, naglo razvijajoč se umetniški medij. In res se zdi, da na področju ilustracije in slikaniške produkcije še nikoli ni bilo živahneje kot v zadnjih desetih letih. Sodobna tehnologija in virtualna povezanost sveta omogočata skoraj neomejene možnosti za delo, izvedbo in distribucijo. Drugi dve stvari, na kateri je na sejmu opozoril tudi uveljavljeni nemški založnik Gerhard Steidl, sta lepota in nujnost analogne knjige. In čeprav je mogoče občudujoče opazovati čudovite ilustracije na internetu, ki ponuja tudi neštete nenadomestljive informativne in tehnične možnosti, so podobe na zaslonu nekako ločene od našega celostnega dojemanja, kot da gre le za neulovljive podobe podob, medtem ko taktilni šarm lepe, dobro oblikovane slikanice in čarobnost obračanja papirnatih strani sprožata občutek zavezujoče prisotnosti in osrečujočega posedovanja. Kot da v razmerju do digitalnega slikanica vsebuje tisto pristnost, ki jo je Walter Benjamin v času vzpona tehnične reprodukcije sicer pripisal izvirnemu umetniškemu delu. Slikanica, če gre za izjemno ilustratorsko in avtorsko delo, dejansko je umetnina, srečna okoliščina pa je, da je zaradi možnosti reproduciranja in povezanosti sveta tudi izjemno dostopna. V Sloveniji smo glede vsega tega razvajeni v  najboljšem smislu; no, morda so le cene slikanic v tujini nekoliko dostopnejše, a slovenski trg je pač zelo majhen.

Priložnost ustvarjati slikanice je po mojem mnenju nekaj najlepšega in najbolj nagrajujočega. Seveda je tako predvsem ob redkih čudovito uspelih delih, kjer se čudežno in na žalost brez sledljive logike povežejo vsi momenti nastajanja, od ustvarjanja zgodbe in ilustracij do uredniškega procesa in izvedbe, kasneje pa tudi toplega sprejema pri bralkah in bralcih. Najboljša dela navadno dajejo vtis igrive spretnosti in neposrednosti, v resnici pa je to kot vrh ledene gore; za njimi je ogromno premišljenega načrtovanja, dolg in mestoma tudi zelo boleč proces, ki zahteva svoj čas – čas za napake in odkritja ter za udomačitev znotraj projekta. Ker ne gre zgolj za naročilo za izvedbo, ampak je, oziroma bi moralo biti, takšno ustvarjanje zelo osebna reč, stvar samopreseganja. Ustvarjalec je pod precejšnjim pritiskom tudi glede časa, ki mu je na voljo in ga je vedno premalo (oziroma ga honorar niti približno ne pokrije). Krasno je, da se je svet nekako skrčil na velikost računalnika in je mogoče delati z založnikom na drugem koncu sveta, ali pošiljati svoja dela na številne izbore blizu in daleč, dejstvo pa je tudi, da je množica izjemnih ustvarjalcev zares zelo velika. Kar je sicer za kakovost slikaniške produkcije zelo dobro, za ilustratorja pa pomeni, da mora delati še bolje. Najbolje. Kar večinoma sploh ni preprosto. Profesor Salisbury je na predavanju pokazal obrobni zapis iz skicirke ene svojih študentk, ob katerem smo se vsi razumevajoče zahahljali, in gre v prostem prevodu nekako takole: »Če mi še kdo reče, kako bi tudi on znal narediti slikanico in kako zabavno mora biti, ga bom na gobec.« Ker narediti slikanico sploh ni preprosto, čeprav je nekaj najlepšega.