Fotografija: Tone Stojko

Simona Semenič: »Umetnost je zelo moška stvar«

Piska dramskih besedil, dramaturginja in performerka Simona Semenič je letošnja prejemnica nagrade Prešernovega sklada. Temu priznanju so v preteklosti predhodile tri Grumove nagrade za najboljše slovensko dramsko besedilo, in sicer leta 2009 za 5fantkov.si, 2010 za 24 ur in nazadnje leta 2015 za besedilo sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije. V lanskem letu sta izšli dve njeni knjigi, pri koprski založbi KUD AAC Zrakogled Me slišiš?, tri avtobiografske drame, ki jih med seboj povezuje vezni tekst v prozi, pri Beletrini pa izbor dram tri drame. 

Pogovor je bil opravljen, še preden je njeno preteklo delo dvignilo veliko prahu v delu javnosti. Dotika se predvsem materialnih pogojev na področju umetniških praks danes.

Najprej vam želim čestitati za nagrado Prešernovega sklada. Kaj vam ta pomeni?

Največ mi pomeni finančni del nagrade, z njim pokrpam leto, ker sem imela dve mrtvi sezoni, ko niso uprizorili nobene moje drame. Denar mi omogoča, da lahko pripravljam delo za naslednjo sezono. Ta denar je pravzaprav moja plača. Sploh po tem, ko nisem dobila pisateljske štipendije, za katero sem zaprosila. Je pa tudi kapital za prihodnje, za razpise, na katere se moram prijavljati, pri katerih takšna nagrada prinese kakšno točko. Seveda sem tudi počaščena, da sem nagrado prejela, je nek moralni moment, egofuter. 

Kakšno se vam zdi domače institucionalno okolje, njegovi pogoji za produkcijo dramskih tekstov?

Kot dramatičarka ne morem biti zaposlena. Lahko sem dramaturginja. Prijavljam se, a ne dobim službe. Torej sem samozaposlena, prekarna delavka. To pomeni, da nimam bolniškega staleža, nadomestila za malico in prevoz na delo, regresa, ničesar, kar pride z redno zaposlitvijo. Vse je všteto v honorar, ki ga prejmem. Honorarji pa so nizki. V primerjavi z romanom denimo, je sicer honorar v gledališki ustanovi dokaj dober, ampak vseeno: z enim takšnim honorarjem, ki ga prejmem za avtorski tekst, lahko skromno preživim pol leta. Ti honorarji se od gledališča do gledališča razlikujejo. Da preživim pol leta, mora biti honorar precej dober. Pol leta je za eno dramo  premalo časa, so še druge obveznosti, dogovarjati se je potrebno za prihodnje projekte, veliko dela je, ki moti koncentracijo pri pisanju in ga upočasnjuje. Primerljiv pisec z mano v Nemčiji lahko napiše eno dramo in živi od tega dve leti. Kolikor mi je znano, lahko živi precej bolje. Da bi sama lahko preživela dve leti, bi morala v tem času napisati šest dram, med njimi tudi za gledališča, ki malce slabše plačajo. To je povprečje. Seveda je nemogoče živeti samo od pisanja dram. Krpam z delavnicami, kar zelo rada počnem, zelo rada poučujem, pišem še druge stvari itd.

Kakšno je založniško okolje? V lanskem letu ste izdali dve knjigi svojih dramskih tekstov. Vseeno je močno opazno, da je dramatika najslabše zastopana zvrst pri letni produkciji leposlovnih založb.

Ne samo, da se dramatika slabo izdaja, to ima za posledico tudi odsotnost kakršnekoli recenzije dela. Kritika pride, v kolikor je tekst uprizorjen, a to je kritika gledališke predstave, ne pa samega besedila. To je problematično. Opažam, da se redno dogaja, da kritiki, ki so tudi podplačani in nimajo časa,  pišejo o besedilu v predstavi, ki sploh ni nujno, da je enako dramski predlogi. To se je zgodilo pri uprizoritvi besedila mi, evropski mrliči v Slovenskem mladinskem gledališču. Tekst je uporabljen kot izhodišče za improvizacije, v sami uprizoritvi pa je mogoče uporabljenega deset ali dvajset odstotkov besedila. Kritike so se odzivale na dramsko besedilo Simone Semenič, kar sploh ni bilo res. Ali pa so bili v njih citirani odlomki, ki pa jih v besedilu sploh ni. Ne samo, da se dramatike ne izdaja, prav tako se je ne recenzira. To je velik manjko, o katerem je potrebno razmisliti. Kako dobiti več objav dram? Na kakšen način dramatiko približati bralcem, ki je načeloma ne berejo? Sama sem imela lani srečo in sta bili izdani dve knjigi. Me slišiš?, izdana pri založbi KUD AAC Zrakogled ni zbirka dram, kot je to knjiga tri drame, temveč so tri avtobiografska besedila iz mojih performansov, ki so povezana z esejističnim, proznim veznim tekstom. So sicer objavljene drame, a to ni klasična objava dramskega dela. Na podlagi dram je nastalo nekaj drugega. Revijalnih objav je zelo malo, lani sicer niti ni bilo tako slabo. Malo se premika, gre počasi na boljše, a je treba še več postoriti. 

V kakšnem stanju se vam zdi sodobna domača dramska pisava? Kakšne možnosti imajo danes mladi, ki bi radi pisali? Se lahko nekje kalijo kot obrtniki?

Od mojih začetkov do danes se je nekaj premaknilo. Možnosti je več, predvsem kar se tiče same izobrazbe. Napredek je, da se dramsko pisanje uči na AGRFT. Teden slovenske drame že dolgo prireja delavnice za mlade pisce, po novem Društvo Krik redno prireja delavnice v Trubarjevi hiši literature, ogranizirajo tudi festival bralnih uprizoritev. Kar se torej tiče samega izobraževanja se mi zdi, da je malo boljše, kar pa se tiče uprizarjanja in možnosti za mlade, jih je pa manj. Ko sem sama začenjala, je bila neodvisna produkcija bolj podprta, tudi izobraževanje. Imeli smo program Preglejev laboratorij, ki ga je finančno podpiralo Ministrstvo za kulturo. Nato so sredstva ukinili, tako da smo z dejavnostjo prenehali. Več je bilo možnosti za samoorganizacijo, lahko smo dobili nekaj malega denarja od ministrstva, za mlade ga danes ni. Tendenca ministrstva je očitno, da se neodvisno kulturo počasi ukinja. Prav tako je mladim težko priti v nevladne organizacije, ustanavljati pa jih najbrž sploh nima smisla, ker denarja ni. Mislim, da so pogoji za izobrazbo malo boljši, za uprizarjanje pa gotovo slabši.

Se vam zdi, da se pri uprizarjanju zelo pozna segmentacija gledališkega okolja? Je razvidno, kdo in kje ima lahko uprizorjeno besedilo?

To so samo simptomi, problem je sistemski in je stvar politike nasploh. Že samo to, da ljudje delajo dlje, vpliva na to, da mladi težje prodrejo. Če je šel profesor na akademiji nekoč v pokoj s 55 leti, mora danes delati deset let dlje. Tu nastaja velik manjko delovnih mest. Sama sem v srednjih letih, to bi morali vprašati nekoga mlajšega, ampak že meni se zdijo institucionalna gledališča zelo konservativna. Ne predstavljam si, kakšna se potem zdijo nekomu mlajšemu. Zelo so politično korektna, všečna, se ne odzivajo na svet, brez senzibilitete do posameznika in sveta, kvečjemu z všečno in pričakovano senzibiliteto, zelo neškodljivo je vse. Nekatera gledališča so za določene avtorje potemtakem povsem zaprta, ljudje obupajo. Pa to sploh ne pomeni nujno, da so slabi pisci, enostavno se ne zmorejo boriti z institucionalno mašinerijo. Še najmanj je odvisno od talenta.

Kako gledate uprizoritve, ki temeljijo na vaših tekstih? Odhajate iz gledališča večkrat zadovoljni ali nezadovoljni? 

Gotovo sem bila najbolj zadovoljna z uprizoritvami, ki so se zgodile izven institucionalnih okvirjev. Ali je to naključje ali ne, ne morem soditi. Načeloma sem z vsemi zadovoljna, ker imam takšen odnos do teksta. Ko ga dam od sebe ni več moja stvar. Tekst je zame končano umetniško delo. Ne razumem svojih dram kot nekaj, kar potrebuje še uprizoritev. Zame so zaključen performans. Je tudi stvar okusa, eno gledališče mi je bolj všeč, drugo manj. Zadovoljna sem vsakič, ko gre za nekogaršnje branje mojega besedila. Kar se pa s tem zgodi pa ni več moja stvar. Nimam težav s tem, da ne bi bilo tako, kot sem si predstavljala, ker to nikoli ni. Poleg tega so mi uprizoritve, kakršnekoli že, nujno potrebne, saj dobim honorar. Mogoče bi na vse skupaj delala drugače, bolj kritično, če bi imela redno plačo.

V svojih tekstih odpirate vprašanja o ženskah, njihovi družbeni podrejenosti.

To je nekaj, kar me osebno zadeva, to vsakodnevno opažam in izkušam. Zdi se mi nujno govoriti o tem. Ni pa to edina problematika, ki mi povzroča stisko in o kateri pišem. Je pa ena bolj očitnih in perečih. Umetnost je zelo moška stvar. Filmi so narejeni z moške perspektive. Pravim film, ker je najširše dostopen. Gledališče, romanopisje… povsod je zastopanost moškega pogleda večja. Tudi ženske začnejo zato, da bi bile opažene, nastopati in celo razmišljati na moški način. Postanejo piske Angele Merkel. Karkoli je ženskega na njej, je samo anatomsko. Trudim se ohraniti žensko občutljivost, ker verjamem, da je različna od moške. S tem ni nič narobe, zakaj bi  si morali biti v vsem enaki? Zato se mi zdi nujno o tem govoriti, da bi bile ženske dovolj pogumne in bi imele svoj glas.

Bi rekli, da skozi svojo pisalno prakso proizvajate specifično mesto, ki ni enako prevladujoči ideologiji?

S tem bi se težko strinjala. Glede na to, da me uprizarjajo v institucijah in da dobim nacionalne nagrade, sem že del establišmenta. Ne morem reči, da sem na margini.

Ne nujno, da ste na margini. Mislil sem bolj na reprezentacije nekaterih delov naše družbe.

Mogoče, a so še vedno dovolj sprejemljive.

Kako se vzpostaviti, da te ne požre institucija in ne postaneš del establišmenta? Po drugi strani je celotno področje materialno zelo segmentirano. Preživiš lahko, ko (in če) te angažira institucija.

Tudi sama sem se to precej spraševala. Če mi institucija naroči tekst in reče, naj ne bo po moje, temveč malce bolj sprejemljivo, to še vedno želim opraviti na način, da svoje pisave ne prilagajam.

Pišem tudi adaptacije, ki mi pomagajo preživeti. Vem pa, kateri so projekti, pri katerih lahko stopim korak nazaj in jih opravim, da prejmem honorar, in kateri so tisti, pri katerih mi tega ni treba. Skušam pisati tako, kakor je meni vznemirljivo in mislim, da je prav. Čas bo pokazal, koliko se pri tem uklanjam temu, da dobim kaj denarja.

Kaj trenutno pripravljate?

Pravkar sem končala en tekst. Delam adaptacijo Don Juana za Slovensko mladinsko gledališče, ki ga bo režiral Tomi Janežič. Dobila sem tudi naročilo od SNG Nova Gorica za adaptacijo romana 1984. To trenutno pripravljam.

Blaž Gselman