Foto: Ismini Kansi
O lovorikah, srednjem veku in o tem, kako so stvari povezane
Sovretova nagrada za prevod romana Laurus mi ogromno pomeni, še zlasti zato, ker je stanovska, ker so mi jo podelili kolegi prevajalci.
Laurus očitno res prinaša lovorike – najprej avtorju, potem ameriški prevajalki, meni, pa gotovo še komu.
Ta roman je svojevrsten fenomen. Ko ga je Jevgenij Vodolazkin napisal, je bil žalosten, ker je mislil, da ga bodo prebrali samo njegova žena in nekaj prijateljev, saj je bil daleč od splošnih literarnih tokov. V resnici pa je že naslednje leto, 2013, dobil najpomembnejšo rusko literarno nagrado Velika knjiga, za njo še več ruskih in mednarodnih nagrad, in zdaj je roman preveden že v triindvajset jezikov in se še prevaja.
Očitno se je pojavil v trenutku neke odprtosti, zrelosti za spremembe. Vodolazkin, ki je kot medievalist bolj doma v srednjem veku kot v sedanjosti, trdi, da se številni elementi srednjeveške pismenosti v zadnjem času vračajo. Začelo se je že s postmodernizmom, ko so pisatelji prvič odkrito vključevati v svoja besedila odlomke iz tujih. To spominja na srednjeveška dela, ki so kompilacije, nekakšne krpanke, sestavljene iz odlomkov starejših besedil. Literatura na spletu pa ima še nekaj drugih srednjeveških značilnosti: avtor ni več pomemben, v nasprotju s tiskanim besedilom elektronsko ni omejeno, lahko se mu dodaja ali odvzema itd. Tudi to je pripravilo teren za pisanje v srednjeveškem duhu. Če bi Laurus izšel kakih deset, petnajst let prej, je prepričan avtor, bi ostal neopažen.
Laurus je napisan kot hagiografija, življenje srednjeveškega zdravilca. A poleg njega je najpomembnejši v romanu čas. Čas ne teče linearno, temveč v spirali, ali pa vsi dogodki obstajajo hkrati in nam je čas dan, kot pravi eden od junakov, »iz Božjega usmiljenja, da se ne bi zmedli«. V resnici je tako razumevanje časa pisatelj prevzel od svojega učitelja, velikega ruskega jezikoslovca in medievalista Dmitrija Lihačova.
Laurus ne prinaša le lovorik, ampak tudi povezuje – mene je povezal z avtorjem, ki je izjemna osebnost, in s prevajalci. Na septembrskem prevajalskem kongresu v Moskvi smo imeli skoraj nekakšen klub Vodolazkinovih prevajalcev. Ob tej knjigi sem tudi spoznala, kako lepo in koristno je sodelovati z drugimi prevajalci, ki prevajajo isto knjigo ali vsaj istega avtorja.
Za ilustracijo takega sodelovanja samo droben primer: Včasih se zgodi, da tudi avtor ne ve vsega. Vodolazkin, na primer, ni vedel, katera zelišča v romanu so prava in katera čarobna. Tako smo se s prevajalcema v angleščino in nizozemščino lotili raziskave in na koncu primerjali rezultate. Upam, da bomo tovrstno sodelovanje v prihodnje še razvijali. Z ameriško prevajalko Liso Hayden imava za zdaj nekoliko utopično zamisel, da bi roman Cartagena Lene Eltang prevajali »na kraju zločina«, v italijanski Kampanji. Cartagena je na prvi pogled kriminalka, v resnici pa zelo kompleksen roman, ki te kar posrka v labirint likov; za nekatere od njih se pozneje sicer izkaže, da so samo liki v romanu, ki ga tudi piše eden od likov … Zahtevno, ampak zelo privlačno.
Zadnje čase se mi vse pogosteje dogaja, da zatipam neke nevidne niti, ki povezujejo stvari – mogoče tudi to malo pod Vodolazkinovim vplivom.
Lani sem prevedla roman Pokopljite me za šprajc Pavla Sanajeva, o otroštvu pri babici, ki je vnuka na različne načine zlorabljala. Malo sem bila v dvomih, kako bo sprejet, nekako se mi je zdelo, da pri nas ni takih babic. In potem je Mazzini dobil kresnika za roman Otroštvo, ki na drugačen način govori o istih stvareh. Očitno so si hude babice povsod podobne …
Še en meni zelo ljub roman, Vaje Vladimirja Šarova, ki ga prevajam zdaj, pa ima marsikaj skupnega z Laurusom. Oba se vrtita okoli konca sveta, ki so ga v Rusiji zelo intenzivno pričakovali, le da gre za dva različna konca – v Laurusu za tistega leta 1492, v Vajah pa 1666 – še vedno srednji vek, ki se je v Rusiji nekoliko zavlekel. Spet številne niti, ki na presenetljive načine povezujejo srednji vek s sedanjostjo. Ker sem že tako potopljena v srednji vek, prevajam Vaje v srednjeveškem mestu, da ne bi bilo mrakobnosti že preveč, pa ne v kakšnem ruskem, ampak takem sončnem, obmorskem – tik pod mogočnim obzidjem srednjeveškega Rodosa.
Lijana Dejak, Sovretova nagrajenka 2016
